Iz starih časov: Preja

Bog ve, ali bi na Gorenjskem še uporabljali besedo preja, če je ne bi v zvezi z Glasovo prejo? Preje kot starodavnega ljudskega običaja namreč že dolgo ni več. Začela se je po prazniku svetih treh kraljev in trajala do pusta. Postnemu času ni bila primerna, saj se je med njo dogajalo tudi marsikaj nedopustnega, o tem poroča že Valvasor. Sicer pa glavni namen preje ni bilo druženje v dolgih zimskih večerih, kot si danes marsikdo umišlja; njen razlog je bil gospodarski. Na prejah so izdelovali prejo, iz katere so tkali platno, to pa je bilo v časih, ko iz daljnih dežel še nismo uvažali cenenega tekstila, nadvse dragoceno blago. To ve že gorenjski rojak Valentin Vodnik, ko zapiše: »Bolj ko bo pridna / pozimi predica, / bolj bo rožljala / pod palcem petica.« In še: »Terice pogače, / potice jedo, / lanovi Slovencem / cekine neso.«

Ali veste, od kod beseda platno? Od glagola platiti oziroma plačati. To nam lepo razloži profesor Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (1-4, 1965-71): »Vsa indoevropska ljudstva so gojila lan in konopljo. Tudi Slovani so močno cenili platno. Saj jim je bilo do 12. stoletja plačilno sredstvo; odtod naš glagol platiti, plačati. Skoraj vse slovenske pokrajine so skrbele za laneno in konopljeno prejo, vsaka domačija se je postavljala s centi prediva in številom spredenih štren. Polne skrinje platna so bile bogastvo in ponos vsake gospodinje, ne samo kmečke. Le redki so bili kraji na Slovenskem, kjer se ni predlo in tkalo.« Se danes sploh še kje?

Preje so bile torej gospodarsko opravilo, ki pa je imelo tudi »praznični in izrazito občestveni značaj«. »Ne samo mladi svet, vsa vas se je veselila preje. Preja je nadomeščala prejšnjim rodovom na kmetih vrsto zabav, ki jih je prinesel novi čas: kino in gledališče, radio in televizijo. Preja je imela tudi dobršen delež pri ohranjanju izročila: pesmi in uganke, pravljice in bajke, pripovedke in smešnice so prehajale tako iz roda v rod. Še bolj kakor ličkanju in podobnim jesenskim opravilom gre preji posebno velik pomen v življenju in obstoju naše ljudske omike. Odkar preje ni več, zanjo v tem pogledu še nismo našli pravega nadomestila.« Te besede, zapisane sredi šestdesetih, veljajo tudi 40 let pozneje, v času, ko smo vse bolj zapredeni v spletno prejo; ta pač ni »pravo« nadomestilo za živo zapredenost.

Predli so do polnoči, potem so se mnoge od predic še drugače zapredle s tistimi, ki so jim delali družbo. »Po polnoči pa pospremi vsakdo svojo domov in ji nese preslico do doma. Marsikatera se mu za to tako hvaležno izkaže, da se odloči njemu na ljubo prevzeti in nositi drugo preslico, ki sta jo dva hkrati opredla in ki iz nje nastane podoba njih dveh. Zakaj nekateri teh udvorljivih presličarjev ostanejo kar pri njih ali narobe, one pri fantih, in spe z njimi tako sramežljivo in v tako skrivni, globoki zaupljivosti, da se šele prihodnje leto izve, kako spodobno so skupaj ležali.« Tako je bilo že v Valvasorjevem času in hvala bogu, da vsaj ta oblika preje tudi danes še ni izumrla …