Ostaja zvesta notranjemu glasu

Kranjčanka Irena Jeras Dimovska je akademska slikarka, magistra restavratorstva in konzervatorstva, mamica treh otrok in "vztrajna" soproga.

»Sošolci v osnovnošolskih klopeh so v meni prepoznali dobro risarko, čeprav sem se morala pri učiteljici za najboljšo oceno vedno boriti,« se spominja Irena Jeras Dimovska, akademska slikarka ter magistra restavratorstva in konzervatorstva. Irena je rojena Kranjčanka; s starši so se sicer kar nekajkrat selili, nazadnje na Mlako pri Kranju (leta 1974). Odraščala je ob mlajših sestrah dvojčicah. Sestri sta ubrali smer prava in sta danes sodnici, starejša Irena pa se je temeljito posvetila slikanju že v gimnazijskih letih. »Mama se je nad mojo izbiro pritoževala, na koncu se je s tem vendarle morala sprijazniti,« pravi Irena, ki je v drugem letniku Gimnazije Kranj začela obiskovati risarski tečaj pri Zvezi kulturnih organizacij Kranj. Njen prvi mentor je bil grafik Štefan Simonič, zatem akademski slikar Herman Gvardjančič in nazadnje akademski slikar Zmago Puhar. »Zelo dobro sem se počutila v pisani slikarski druščini, lepo so me sprejeli in začutila sem, da to, kar delam, zares obvladam.«

V srednješolskih letih je imela prvo samostojno razstavo; v novih prostorih atrija Gimnazije Kranj je razstavila študijske risbe. Za odprtje je Herman Gvardjančič napisal kritiko, ki jo je prebrala profesorica umetnostne zgodovine Rozalija Koren. »Mislim, da nisem imela kakšne posebne treme ob tem dogodku,« se spominja.

Mlada študentka, pogumna mamica

Odločitev o študiju na likovni akademiji v Ljubljani je bila kristalno jasna, a ji je dvakrat spodletelo na sprejemnih izpitih. Vpisala se je na Pedagoško fakulteto, končala dva letnika in bila tik pred diplomo, ko so jo - v tretje gre rado - sprejeli na likovno akademijo. »Indeksa iz Pedagoške fakultete sploh nisem hotela več videti,« Irena še danes niti malo ne obžaluje svoje odločitve. Že v prvem letniku akademije je spoznala bodočega moža Bogeta (op.: akademski slikar Boge Dimovski je magister umetnosti na področju restavratorstva in konzervatorstva ter grafike, docent za risanje, slikanje in grafiko ter višji kustos). »Poročila sva se 15. januarja 1983, ko sem bila v drugem letniku likovne akademije, Boge je tedaj delal podiplomski študij. Nekaj mesecev sva stanovala v študentskem domu v Ljubljani, potem sva se preselila v Kranj. Mož mi je bil v oporo, veliko sva se pogovarjala o slikarstvu. Vedno mi je stal ob strani, mi svetoval in prav od njega sem se tudi največ naučila. Še vedno menim, da je strokovnjak na svojem področju in hkrati tudi izvrsten pedagog,« je prepričana sogovornica.

Zaposlena kot restavratorka

V četrtem letniku je bila, ko se je rodila hči Vida, kmalu zatem je prijokala na svet Anamarija. Irena, tedaj (1985) že diplomirana akademska slikarka, je premogla dovolj energije, da je ob dveh otrocih vpisala podiplomski študij restavratorstva in konzervatorstva. »Prednost restavratorske stroke je zgodovinsko spoznavanje tehnologije slikarskih tehnik. To sem na slikarskem oddelku pogrešala in zato sem nadaljevala študij na restavratorstvu.« Prvo službo je poiskala v šolstvu, a je kmalu spoznala, da za pedagoško delo ni rojena. Prvega januarja 1992 so jo sprejeli v Gorenjski muzej za restavratorko. »Restavriram premično dediščino, veliko delam na ohranjanju etnološke dediščine, včasih si me »sposodijo« tudi drugi; tako sem lani restavrirala sliki za Narodni muzej ter Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Restavrirala pa sem tudi za Brezje, Bohinj, Kropo, Dolenjski muzej, Čebelarski muzej, Slovensko matico in druge zasebne lastnike.«

Izpoved v slikah

Doslej je imela dvanajst samostojnih slikarskih razstav doma in v tujini, sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, tudi zunaj meja; na Japonskem, v Egiptu, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji ... »Zares sem začela slikati šele, ko sva si uredila dom. Pred tem nisem imela prostora za sproščeno delo, pa tudi v slikarstvu sem se še »iskala«. Figura me je sicer vseskozi privlačila, prav tako stik z ljudmi, ampak ta moja »zadržanost« me je motila in slikam je nekaj manjkalo. Potem se mi je kar naenkrat odprlo. Figura je postala »moja«, dodala sem ji intenzivne barve, kar je postalo čisto osebno in čustveno. Kritičarka Anamarij Stibilj Šajn je na razstavi v Sežani lepo povedala, da sem v svojih slikah zvesta sama sebi, ne glede na smernice.«

Ko je slabe volje, ne more prijeti za čopič. »Ko pa sem notranje zadovoljna in mirna in imam veliko veselja do življenja, takrat se lahko izpovem in delam pravo slikarstvo.« Kaj poreče mož Boge? »Irenina slikarska dela so vsebinsko poetična in barvno subtilna. Slika spontano, gestualno, in kadar ji slika uspe, je neponovljiva. V figuraliki je naredila velik napredek, ker zna na svoj način povezati, poenotiti barvno strukturo kompozicijske zgradbe. Nikoli ni imela določenega vzornika, še manj pa, da bi koga posnemala!«

Zakon dveh umetnikov

Irena in Boge imata tri otroke. Najstarejša Vida študira andragogiko, Anamarija študira restavratorstvo, Domen pa še obiskuje osnovno šolo in je reden soudeleženec slikarskih kolonij, ki se jih udeležujeta njegova starša. Svoja dela je Domen prvič razstavljal na razstavi udeležencev slikarske kolonije v Mariboru. Živijo v Srakovljah. In kakšni so načrti Irene Jeras Dimovske? »Na področju restavratorstva je pomembno, da grem v korak s časom predvsem na področju izobraževanja novih tehnologij in znanstvenih postopkov. Ker trenutno čutim, da sem v fazi aktivnega ustvarjanja, bi si želela imeti le še več časa za slikarstvo.« Je mož Boge njen najboljši kritik? »Ne, danes je tako, da si še vedno izmenjava mnenja o svojih delih. Motivno sva si zelo različna in mogoče se ravno zaradi tega še bolj dopolnjujeva.« Zakon dveh umetnikov, Irene in Bogeta, stoji na trdnih temeljih. Irena malo zares, malo za hec komentira: »Pravijo, da dva umetnika ne moreta vzdržati skupaj v zakonu. Na račun tega sva se večkrat šalila, ko sva še »hodila«. V resnici je tako: jaz sem bila ves čas vztrajna, Boge pa potrpežljiv.«