Bližnja srečanja z Romi

Besedilo: Lidija Jež
Kategorija: GG Plus / petek, 22. december 2006 / 05:00

Ko sem bila majhna, sem se bala ciganov. Ženske v širokih rožastih krilih, ki so prosjačile; dolgo v jesen so bile bose, okoli njih pa veliko umazanih otrok.

Prihajali so tudi moški; včasih kot brusilci nožev – teh sem se najbolj bala, bolj zanimivi so bili lajnarji. Tudi drva so žagali; verjetno so imeli »dampinške cene«, zato jih žagarji-civili niso marali. Civili je izraz, ki ga Romi uporabljajo za tiste, ki niso »njihovi«. V mojih otroških letih so bili še cigani in kar precej jih je bilo zaposlenih; delali so kot kamnoseki, cestarji, čistilci prog itd. Kasneje, ko jih je borec za njihove pravice, režiser Filip Robar Dorin seznanil s tem, da imajo mednarodno asociacijo, svojo zastavo in himno, se je tudi pri nas uveljavilo poimenovanje Romi. Takrat je bila večina, nekoč zaposlenih ciganov, že brez dela; vzela jim ga je modernizacija. Država jim je pomagala z denarjem, ki pa je šel pri nekaterih Romih za alkohol in mamila - brezdelje je pravo gojišče za take odklone! Razvili pa so se tudi v »romske bankirje«; pri njih je gotovinsko posojilo zagotovo najdražje; toda nikjer drugje Rom ne more dobiti kredita! Nasilje je naraščalo – najprej med Romi, kasneje se je širilo tudi zunaj njihovega kroga. Pojavljala so se poročila v stilu: Rom izsilil pretep, v katerem je bil poškodovan občan – naveden včasih z inicialkami, včasih poimensko. Romi pa, kot da so bitja brez imen – vsi po vrsti le Romi, kar se je dalo razumeti, vsi po vrsti barabe.

Številke so denar

Moških torej ni bilo več v našo ulico; zadrževali so se v svojih naseljih in beznicah, ženske pa so nadaljevalo tradicijo prosjačenja. Nenehno so na poti in tako na neki način izpolnjujejo eno od pravil romskega življenja – gibanje. V filmu Zbiralci perja se je ciganka odločila, da gre na »konec sveta«, čeprav ji je njen moški – »civil« - nudil dom in udobje. Zakaj? Zato, da se bom spet vrnila! Tudi ciganke v mojem mestu se vedno vračajo na naslove, kjer so že kdaj kaj dobile. Toda zadnja

leta ne več peš, ampak z avtomobili. Ženske imajo manjše, moški razkošnejše; niso vedno registrirani, so pa veliki. Nekateri so si avto prislužili z zbiranjem železa, s prodajo gob, kdo ve s čim vse. Zanimive zgodbe krožijo o tem, kako naredijo Romi šoferski izpit, saj jih je še vedno veliko nepismenih; še huje, ne znajo slovensko! Toda testne pole izpolnjujejo pravilno – če le dobijo »tapravo«; tisto torej, kjer vizualno vedo, kje in kaj je treba obkrožiti. Predavanja sicer zavzeto poslušajo, vedo, kdo ima prednost v križišču itd. Toda pri branju in pisanju je druga pesem … Znajo pa izračunati zavorno razdaljo, le razlaga mora biti njim prilagojena. Številk se ustrašijo, toda ko imajo te pomen denarja, dobijo vsebino in kar naenkrat je vse jasno - delitev, množenje, odstotki …

Avto pustite kar odklenjen!

Šolanje Romov ni enostavna stvar! Ko sem govorila z Jelenko, Romko, ki je preko javnih del dobila zaposlitev v osnovni šoli z več romskimi otroki, mi je povedala, da jih težko dobijo v razred. Ovira je bil jezik, zato so nujni vrtci za romske otroke. Ovira pa so včasih tudi stopnice - od doma jih ne poznajo, zato se jih bojijo. Pa tudi nekaj ur v zaprtem prostoru - za majhne Romčke je to nevzdržno! Jelenka je bila vez med učitelji in Romi, pomagala jim je razumeti drug drugega. Nekdanja ravnateljica te šole, Anica Bukovec pa mi je pripovedovala o prizadevanjih, da bi imeli vsi učenci enake možnosti in bili deležni enakega odnosa. Če je to še nekako uspevalo pri otrocih, je bilo skoraj nemogoče doseči pri starših. »Moj otrok ne bo sedel poleg Roma!«

Jelenka je končala poklicno šolo in si prizadevala narediti še kaj več. Vodila je romsko folklorno skupino. Povabila me je na vajo in bilo je kaj videti! »Kar pustite avto odklenjen, nobeden ne bo nič vzel!« je poudarila. Vendar sem avto, na skrivaj, le zaklenila. Sredi še vedno zanemarjenega naselja so bili mladi Romi čisti, nadišavljeni, oblečeni v lepa pisana oblačila, kot iz filma! Vse se je iskrilo in ko so zaplesali, je njihov nastop navdušil. Naslednje leto je bila večina plesalk novih, mnoge so namreč v tem času postale že mame … Pogosto že pri šestnajstih in seveda je šola kar pozabljena.

Ljubezenska zgodba

Ljubezen ima pri Romih pomembno mesto, prav tako zvestoba. Romi ne poznajo ločitev. Zato je pretresljiva zgodba Bojana Tudije, Roma, ki je s pridnostjo uspel doseči ugled tako med »civili«, kot med Romi. Je tudi občinski svetnik in to na listi podjetnikov. Cvetka, njegova žena, prihaja iz Bele krajine in ko je njena mama slišala, da se hoče poročiti z dolenjskim Romom, ni bila zadovoljna. Ti so imeli slabšalni predznak! Pa je kljub temu šla v okolico Novega mesta in svojo barako okrasila z rožami. Bojan je prevzel njen priimek, saj je imel kot Brajdič vsa vrata že v

naprej zaprta. Začel je organizirano čistiti divja odlagališča po Sloveniji, denar pa vlagal v posel. S svojo ekipo je sortiral odpadke in bogatel. Dejavnosti dolgo ni mogel registrirati, zato je delal pač na črno. Postavil je hišo, ki bi bila marsikomu v ponos, pred njo pa je parkiran »terenc« prestižne znamke. Z ženo nista imela otrok, zato je Cvetka vzljubila dekle brez staršev. Toda ta je zanosila z Bojanom. »Ne morem povedati, kako zelo sem trpela. Imela sem jo rada kot svojo hčer, vse bi ji dala … Potem pa sem si rekla, da je treba misliti na otroka, mu kupiti pleničke, dudko …« Denar, ki ga je zaslužila s prodajo gozdnih sadežev, je nosila v trgovino z otroško opremo. Cvetka je Tihani izbrala ime. Danes desetletna Tihana je čez dan pri Cvetki in Bojanu, zvečer pa pri biološki mami. Bojan se zaveda, da je Cvetko zelo prizadel, kar ga bo vedno bolelo. »Toda znali smo se pogovoriti; bilo je boleče, toda hkrati je ta otrok prinesel vsem nam, tudi Cvetki, toliko sreče!« Malokdo bi zmogel tako intimen in tako globok problem rešiti na tako »civilizacijski« način!

Te gospe ni bilo pri nas

Čakali smo v dežurni ambulanti; vrsta je bila dolga, ljudje nestrpni. Prišla je starejša Romka in vprašala sestro: »Ali je bila kakšna naša tukaj?« Zadrževala je jok, ko je pojasnjevala, da išče hčerko, ki je imela strahotne bolečine in menda jo je mož odpeljal k zdravniku. »Kako pa se piše vaša hčerka? Je vprašala sestra in dobila odgovor Brajdič. »To je očitno!« je zabrundal eden od čakajočih. Sestra pa ji je prijazno odgovorila: »Nobene gospe s tem priimkom danes ni bilo pri nas. Poglejte v …« Nihče od tam prisotnih v tej zaskrbljeni ženski ni več videl le Romke, ampak je pred nami stala obupana mama in njena bolečina se je dotaknila vseh nas.

Mnogokrat nas Romi razjezijo, razočarajo, ovirajo in mnogokrat smo upravičeno jezni nanje. Po tej plati jih poznamo vsi. Ne poznamo pa druge plati; o tej niti ne razmišljamo. Ne pomislimo, da ima vsak svoje ime in svojo zgodbo in da niso vsi enaki. Ogradili smo se od njih, jih vse skupaj spravili na isti imenovalec. Tako se ograjujemo od vsega, kar ni čisto po našem okusu. »Sosed bi bil čisto OK, a kaj, ko se piše na »ić«. Tisti čez cesto so prijazni ljudje, ampak čudno je, da imajo toliko otrok! Tretji spet vsako jutri tečejo več kilometrov, namesto da bi…« Je na slovesnosti ob dnevu Romov v Novem mestu dejala povezovalka Tina Cigler, mlada borka proti diskriminaciji.

Vse, kar je drugače od nas, je izločeno. In pozabljamo, da smo na neki točki lahko izločeni tudi mi.