Male decembrske laži

Iz megle neutrudno pršijo drobne kapljice in delajo siv dan še bolj siv. Prav lahko bi izbrala nekaj malega tečnobe in vreme bi bilo krivo za moje počutje. Ali pa luna, država, Romi, kdorkoli je pač dežurni krivec. Pa je december in praznični čas je videti tako lep, da je treba biti prijazen, vljuden, želeti dobro vsem ljudem, živalim in rastlinam … Treba je zbrati čim več denarja za otroke in ženske, ki so žrtve nasilja, se delati, da otroci ne trpijo in jih nihče ne zlorablja, da gre vse lepo v kontekst s plišastimi medvedi, ki čakajo, da bodo osrečili oropane otroške duše. Potrebno je ugasniti televizorje, da pozabimo na vojne in na vse, kar se grdega dogaja. December pač ni čas za sovraštvo, kajne. Saj se vendarle ne spodobi, da bi se prepirali v teh dneh, še manj, da bi gojili kakšno nestrpnost do drugih ljudi. Oni dan so me klicali za anketo in po dobrem kosilu je človek tudi zelo strpen, dobrohoten in nasploh človeški. To pač naredi poln želodec. Pa so me vprašali, ali bi imela Rome za sosede. Seveda, zakaj pa ne. Potiho sem si mislila, saj vendar niso resni. V tole idilo, ki je kot narodni park, ne morejo privleči tone starega železa in se iti življenja brez pravil. Ampak človek mora vsaj v prazničnem času narediti dober vtis. Pa se je zgodilo dva dni kasneje, da je zavil na naše dvorišče kombi in iz njega pokukajo pravi ciganski obrazi. Šmenta, sem rekla, kako hitro se meni uresničijo želje. So vprašali za železo in ker ga nimamo, so prosili za material, ki je bil zložen na sosedovem vrtu. Dobili so dvakrat negativen odgovor, ker je bila stvar bakrena in del sončnih kolektorjev. Za nas je bila zadeva zaključena. Za njih pa ne. Prišli so naslednji dan, ko ni bilo nikogar doma, vzeli, kar so hoteli in razmetali, kar jim ni dišalo. Spoznala sem prvo pravilo, ki spremlja njihov sloves. Vzameš, kar ni tvoje, ker je pač vse tvoje. In drugo pravilo. Za nas pravila ne veljajo. Spoznala sem pomembno lekcijo o lastni strpnosti. Mala decembrska laž je postala moje ogledalo nestrpnosti.