Bilanca 2006

Najbrž malce prehitevam z napisano mislijo, saj nas še kar nekaj dni loči od novega leta. V tem času moramo še izropati trgovine in napolniti shrambe, hladilnike in duše, ki lačne hrepenijo po nečem boljšem, kot sta pršut in vino. Kaj me je, nas je naučilo to leto? Za katera spoznanja sem bogatejša in katere izkušnje so postale vaša učna baza? Če bi morala z dvema besedama opisati najbolj pogosti lekciji, ki sta prevladovali v našem času in prostoru, bi prav gotovo izbrala dve. Moč in čas. Moč zato, ker sem bila, tako kot vi, vsak dan priča merjenju moči v različnih situacijah. Pustimo politiko in poglejmo ceste. V Ljubljani je nekaj povsem običajnega zapeljati v rdečo luč in v naši ljubi dolini ne morem peljati po predpisih, kajti sicer se za mano naredi kilometrska kolona vozil. Tako priznam včasih dirkam, včasih pa veljam za počasnelo. Odvisno od tega, na kaj mislim.

Če pomislim, koliko je vredno življenje in koliko žalosti lahko povzroči hitrost, peljem počasi. Če me prevzame čredni nagon in tekmovalni duh – potem srečujem smrt. Včasih se sprašujem, kdo nas zares čuva na teh norih ovinkih? Ima vsak šofer svojega angela, ki pa ga zaradi dirkanja pogosto izgubimo? Kaj nam bo čas, če ga dan in noč lovimo? Letos sem spoznala, da večina ljudi nima časa. Starši pravijo, da ga nimajo ne zase ne za otroke. Otroci stokajo, da se preveč učijo in nimajo časa za igro. Prijatelji si težko vzamejo čas za prijatelje. Pri delu pa tako in tako vedno zmanjka časa. Sprašujem se, kam vendarle dajemo ves svoj čas, če ga ne dajemo nikomur od najbolj pomembnih ljudi, kot so otroci, partnerji, prijatelji in mi sami? Mogoče ga razdrobimo na tisoče ničvrednih koščkov, ki nam kradejo duše? Se preveč bojujemo za moč in izgubljamo ljudi? Če bi morala temu letu podariti neko misel, potem bi izbrala naslednjo. »Vse je minljivo.« Spomnimo se na to, čim večkrat. Mogoče bomo potem bolj znali uživati v življenju in preprostih stvareh. In se manj bojevali sami s seboj in s svetom.