Od spodnjih kril do tangic

Zgodovina oblačenja je stara več tisočletij, a o perilu začnemo govoriti precej pozno. Spodnja oblačila dolgo namreč niso bila uporabljana v takšni funkciji kot danes, saj so imela vse do 19. stoletja predvsem kulturni pomen, in ne praktičnega.

Spodnje perilo – ena najbolj vsakdanjih stvari sodobnega življenja – ima veliko bolj zanimivo zgodovino, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav je eno najbolj zanimivih dejstev prav to, da je ta zgodovina tako kratka in v etnološki stroki doslej dokaj redko predstavljena. Perilo je pač vseskozi zavito v številne skrivnosti, saj je že od nekdaj veljalo za oblačilni kos, ki je večini ljudi dobro skrit in zato pogosto vsaj navidezno nepomemben. V njem se premožni niso portretirali, kmečkemu prebivalstvu se sploh ni zdelo potrebno in o njem se v večini obdobij preprosto ni govorilo.

Že egipčanski sužnji so pod oblekami nosili nekakšen predpasnik, rute za povijanje oblin so poznale tudi ženske v antični Grčiji. Tudi Rimljanke naj bi pod koleni nosile podveze, nekakšne krinoline in korzete so poznale tudi ženske na stari Kreti. V renesansi spodnjih hlač ženske še niso nosile, čeprav se med zgodovinskimi dejstvi skriva zanimiv podatek, da naj bi nekakšne spodnjice začela uporabljati že Katarina Medičejska, kasnejša francoska kraljica, ki si je s tem poenostavila jahanje na konju. Tudi druge ženske višjih slojev so kmalu spoznale njihovo praktično plat: hlače so jih ščitile pred mrazom, nesnago in tudi pred predrznimi dotiki moških. Kmalu se je izkazalo, da te spodnjice poglede in dotike bolj privabljajo kot prekrivajo, in ko so jih predrzno, vsem na očeh, v 16. stoletju začele nositi kurtizane, so te prve spodnjice postale pravo zlo in so dolgo ostale označene kot razuzdane in za dostojne ženske povsem neprimerne. Renesansa je prinesla tudi krinoline in korzete, s čimer so si premožne ženske začele umetno oblikovati svoje telo. Razsvetljenske ideje 18. stoletja so korzete za krajši čas zavrgle, krinoline pa zamenjale za posebne blazine, a že v prvi polovici 19. stoletja so togi korzeti in nerodne krinoline znova prišli v uporabo. Omenjeno obdobje je prineslo tudi prve ženske spodnje hlače iz bombaža, dolge vse do gležnjev ter z razporkom na sredini, ki so jih redke ženske oblačile pod spodnja krila. Uporabljale so jih le ob določenih priložnostih in sprva sploh niso bile priljubljene. Zanimiv je podatek, da žensko perilo sprva v moških očeh ni bilo erotično. Ravno nasprotno! Prve spodnjice so namreč segale do gležnjev in tako zakrivale cele noge, moškim pa so bile najbolj erotične prav – redko videne – gole ženske noge.

Pravo obdobje perila, podobno današnjemu, se začenja šele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so se spremembe uveljavljale zelo postopoma. Spodnjice so v uporabo prihajale zelo počasi in eden najbolj pogostih kosov perila so bila spodnja krila, navadno krojena iz tanjšega belega domačega platna. Poleg kril so v tem obdobju k perilu žensk sodile tudi spodnje srajce. V začetku so jih ženske nosile pod dnevnimi oblačili, tako kot danes spodnje majice, čeznje pa so oblekle še spodnje krilo. V isti spodnji srajci, ki so jo nosile čez dan, so tudi spale.

Med ženskami v višjih slojih in pri premožnejših kmeticah so bili v 2. polovici 19. stoletja nepogrešljivi stezniki oziroma korzeti. Ženskam so omogočali, da so se približale strogim lepotnim idealom takratnega časa, ki so zapovedovali S-obliko telesa. S pomočjo ribjih kosti so stezniki stisnili trebuh in izbočili prsi, pri tem pa tedanjim gospem nemalokrat celo polomili rebra in poškodovali notranje organe. Kljub temu so korzete ženske začele nositi že kot mlada dekleta, da pa bi dosegle zapovedane modne smernice, so jih mnoge nosile celo ponoči v postelji. Takratna moda je zahtevala tudi razkošje spodnjih kril, zaradi vsega obilja oblačil, pa se v neki reviji leta 1888 pojavilo priporočilo, naj maksimalna teža ženskih spodnjih oblačil ne presega 3,3 kilograma.

V 2. polovici 19. stoletja tudi na Slovenskem že začnemo govoriti o spodnjih hlačah, ki pa so jih v tem obdobju še vedno nosile večinoma le plemkinje in meščanke. Bile so dolge in ohlapne s hlačnicama in razporkom ter trakcem za zavezovanje v pasu.

Za ženske je bilo 20. stoletje prelomno v več pogledih. Postopoma so dobile volilno pravico, ukvarjati so se začele s športom in drugimi »moškimi« dejavnostmi, posledično se je spreminjalo tudi perilo - postalo je lažje, lepše, mehkejše in vse bolj funkcionalno.

Veliko sprememb je prinesla tudi vojna, saj so morale ženske na vseh področjih nadomestiti moške; začele so delati v tovarnah, prevzemale so kmetije in delo, ki je do takrat veljalo za moško, tem razmeram pa so sledile tudi spremembe v oblačenju. Krila so se precej skrajšala, ženske so začele nositi hlače in pod njimi spodnjice, namesto korzetov so se postopoma pojavili praktični modrčki. Le-ti so sprva prsi bolj prekrivali kot podpirali. Ženske jih niso sprejele odprtih rok in pogosto jih je nadomeščala le spodnja majica ali pa kombineža.

Krajšati so se začele tudi spodnjice in v obdobju okoli prve svetovne vojne so za ene spodnje hlačke porabili le še pol toliko materiala, kot desetletja poprej. Postale so udobnejše in zato so jih ženske nosile vse bolj pogosto. Modna industrija je začela velik poudarek namenjati videzu, zato so se dosedanjim belim in črnim barvam perila pridružile predvsem rožnati odtenki.

Po prvi svetovni vojni se je na vseh področjih začelo povsem novo obdobje – nemara največja sprememba v modi je bilo novo in bistveno mehkejše perilo. Številne tehnične izboljšave so omogočile izdelavo novih tkanin in manj okornih oblik perila. Žensko telo se je začelo osvobajati, vse bolj priljubljene so postajale hlače, ki so močno vplivale tudi na razvoj oblike spodnjih hlač. K ženskemu perilu, ki je bilo do 30. let 20. stoletja še vedno dostopno le premožnim, so v obdobju med obema vojnama sodile spodnje hlače, kombineže, kombineji, modrčki, nogavice in pasovi ter podveze za nogavice. V obdobju med obema vojnama so spodnje hlače nosile le mlajše ženske, saj so starejše še vedno ostajale zveste spodnjim krilom ali dolgim spodnjim hlačam. V tem obdobju so se spodnjice že zaprle in skrajšale, tako da hlačnic tako rekoč ni bilo več. V tridesetih letih 20. stoletja so se pojavili prvi modrčki v današnjem pomenu besede, torej takšni s kostmi za oporo, z dvema ločenima in oblikovanima košaricama, z nastavljivimi, pogosto gumijastimi naramnicami ter z gumbi spredaj ali zadaj. Modna industrija je v tem času začela izdelovati tudi modrčke z oporo in brez naramnic, ki so bili primerni za obleke z velikimi izrezi. Prav tako ima dolgo zgodovino tudi modrček s penastimi vložki, kakršne nosimo še danes, saj so jih ženske poznale že v štiridesetih letih 20. stoletja.

Skladno s krajšanjem kril so vse večji pomen dobivale nogavice, ki so poudarjale meča in cele noge. V dvajsetih letih 20. stoletja so se nogavice, ki so bile takrat večinoma svilene in polsvilene, vsaj tiste najbolj cenjene, ostale pa tudi volnene in bombažne, pojavile v kožni barvi. Segale so do polovice stegen in so se pripenjale na pas. Najlonske nogavice so se v Evropi pojavile med 2. svetovno vojno, a množičneje šele v petdesetih letih 20. stoletja.

V 2. polovici 20. stoletja je prišlo do revolucije v novih materialih za perilo, saj so nove elastične tkanine – predvsem lycra – omogočile preprosto, lepo in praktično perilo. Prostovoljno trpljenje, ki je stoletja nazaj zaznamovalo ženske pri doseganju idealnih oblik telesa, sta v tem obdobju dokončno zamenjali svoboda in raznolikost. V petdesetih letih 20. stoletja so perilo prvič začeli oglaševati na televiziji in številne reklame, filmi in fotografije so razbili tabu o tej temi. Ženske so v letih po drugi svetovni vojni perilo že nosile redno vsak dan.

Od šestdesetih let 20. stoletja naprej se je moda spreminjala tako hitro kot še nikdar dotlej. Ženska moda je postala krajša in še bolj razgaljena. Perilo je dokončno postalo znak socialne naprednosti, bilo je povsem oprijeto in precej majhno, po obliki in barvah zelo podobno kopalkam.

V sedemdesetih letih je bilo perilo izrazito minimalistično. Pojavile so se t. i. vroče hlačke, priljubljen je bil tudi bikini tip spodnjih hlačk. Za osemdeseta leta je značilna izrazita fleksibilnost na področju oblačenja; prvič v zgodovini so bile ženske resnično osvobojene strogih pravil oblačenja. V trgovinah je bilo dosegljivo perilo za vse okuse in priložnosti, pojavili so se tudi katalogi, namenjeni le spodnjim oblačilom. Ženske so se začele zavedati globljega pomena svojega perila. Pojavile so se tangice, boksarice, športni modrčki in kratki topi. V devetdesetih letih 20. stoletja se je med perilom kot največji hit pojavil t.i. čudežni modrček. Perilo je postalo žensko orožje in ženske v perilu še nikdar v vsej zgodovini nismo bile tako svobodne kot danes.