Odgovor: Ime mi je Formular

Besedilo: O. J.
Kategorija: Zanimivosti / petek, 24. november 2006 / 05:00

Odgovor na komentar Suzane Kovačič, objavljen v Gorenjskem glasu v petek, 17. novembra 2006.

Prebrala sem komentar Suzane Kovačič z naslovom »Ime mi je Formular«, ki je bil objavljen v Gorenjskem glasu. V njem gospa Kovačič opisuje slabo osebno izkušnjo pri dvigu potnih listov za svoja mladoletna otroka, saj jih ni mogla dobiti brez pooblastila moža, ker je bil vlagatelj vlog za potna lista njunih otrok.

Opisana izkušnja novinarke me je spodbudila, da sem s sodelavci znova pregledala zakonodajo na tem področju ter pretehtala način našega dela v takšnih oz. podobnih primerih. Način vložitve vloge za izdajo potnega lista in prevzem potnega lista sta določena z Navodilom za izvrševanje Zakona o potnih listinah, ki ga je dne 21. avgusta 2006 izdalo Ministrstvo za notranje zadeve. V navodilu je določeno, da mora v primeru, ko vročitev potne listine zahteva roditelj, ki ni bil vlagatelj vloge, le-ta v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku priložiti pooblastilo vlagatelja. Namen takšne ureditve je varovanje javnega interesa - torej zaščita pravice otroka in preprečiti zlorabe na področju potnih listin. Uslužbenka je torej ravnala v skladu z navodilom Ministrstva za notranje zadeve.

Vendar menim, da bi ne glede na nedvoumno navodilo pristojnega ministrstva bilo v taki situaciji možno in verjetno tudi primerneje ravnati drugače: res v neskladju z omenjenim navodilom, vendar še vedno v skladu z veljavno zakonodajo. Uslužbenci bi ravnali bolj življenjsko, če bi v vsakem primeru posebej ugotavljali oz. tehtali, ali je javni interes, ki ga v teh primerih zasledujejo, še vedno varovan, če izdelano potno listino izročijo drugemu roditelju, ki prav tako enakopravno izvršuje roditeljsko pravico. V primeru, ko bi bil odgovor pritrdilen, bi lahko brez kakršnekoli škode izročili potno listino roditelju, ki ni vlagatelj vloge.

Zakon o splošnem upravnem postopku v 88. členu med drugim določa, da se vloga vroči zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu - če ga stranka ima - in otrokovi starši so značilni primer takega zastopnika. Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 107. členu določa, da mladoletne otroke zastopajo starši. Če je treba mladoletnemu otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu roditelju, če pa starši ne živijo skupaj, pa tistemu roditelju, pri katerem otrok živi.

Tudi doc. dr. Erik Kerševan v svojem pravnem mnenju o tem vprašanju pravi, da "po veljavni zakonodaji skoraj ne bi moglo biti bolj jasno, da se morajo vse odločbe in drugi dokumenti, ki se nanašajo na otroka kot stranko v upravnem postopku in se vročajo po pravilih upravnega postopka, vročati kateremukoli izmed njegovih zakonitih zastopnikov, torej očetu in materi."

Prav zaradi tega primera in po proučitvi vseh pravnih podlag, ne samo navodila Ministrstva za notranje zadeve, sem danes dala uslužbencem navodilo, naj v primerih, kot je bil opisan v komentarju gospe Kovačič, ne zahtevajo več pooblastila drugega roditelja.

mag. Olga Jambrek

načelnica Upravne enote Kranj