Tako smo bili vajeni

"Poglejte jo, ko si je šla krancelj oscat!"

Šranganja pred 2. vojno niso poznali. Imeli pa so navado, da so nevesto zaprli v hišo, ko je prišel ženin ponjo. Le kakšen, ta zadn hlapec je pometal na dvorišču. Barantanje za nevesto je bilo zmeraj živahno, saj je imel ženin pri sebi kakšnega gobčnega, ki je znal postavljati vprašanja in potem tudi najti prave odgovore.

Pogovor med svati in hlapcem je potekal približno takole:

»Kje pa so vsi pri tej hiši?«

»K maši so šli. Nobenega ni doma. Kar pojdite, saj ne boste nič opravili.«

Potem pa se, čez čas le oglasi iz hiše:

»Po kaj pa ste prišli?«

In ko svatje povedo, da bi radi nevesto, so se odprla vrata in na dvorišču se znajde kakšna stara teta, brez zob.

Seveda se barantanje nadaljuje in čez čas iz hiše pošljejo mlajše dekle, ki je bila praviloma nevestina družica.

Tudi z njo niso bili zadovoljni.

Šele v tretje se je na vratih prikazala nevesta.

Tedaj so domači povabili svate v hišo in sledilo je krajše kosilo. To je bilo več kot dobrodošlo, saj so nekateri prišli na poroko od daleč in so bili že lačni.

Včasih po hišah in tudi po gostilnah ni bilo stranišč kot dandanašnji. Če je bila potreba le prehuda, so šli za vogal in opravili svoje. Ko so, povsem slučajno, opazili nevesto, ki je počepnila za Katrnikovim kozolcem, je šel glas med svati: »Poglejte jo, ko si je šla krancelj oscat!«

Resnična zgodba: Po nevesto in balo

Začelo se je že takrat, ko je moj oče prvič videl svojo bodočo ženo. To se je zgodilo leta 1927. Takrat so hodili peš in le redki so se peljali z vozom. Oče je bil izbran za naslednika na kmetiji in zato je moral poiskati nevesto. Ko je šel po kupčijah z živino, je naletel na pravo. Nekaj jih je spoznal že med koledniki, nekaj na sejmih, toda nobena se mu ni zdela prava.

Pavla se mu je zelo dopadla, zato jo je šel naslednjo nedeljo še enkrat obiskat. Pri hiši je bilo veliko deklet, zato je bil njihov oče zelo vesel Jožetovega obiska. Kaj kmalu je Jože tudi zaprosil za Pavlino roko.

Potem so se dogovorili za oglede. Jože se je zavedal, da mora za prihod bodoče neveste in njenih staršev doma vse urediti. V hlevu je bilo polno živine in v kozolcu so vozovi stali v vrstnem redu. Tudi hiša za tiste čase ni bila slaba. Kozolec je bil najboljši na vasi, le hlev je bil bolj v slabem stanju. Ko je oče vprašal Pavlo, kako se ji dopade, mu je ta z veseljem odgovorila: »Vidim, da mi pri tej hiši kruha ne bo manjkalo!«

Nazadnje, ko je bilo izrečenih še veliko besed, so končno zglihali tudi za doto. Med njimi ni prišlo do nesoglasij. Ko so postavili rok za poroko, so se še malo poveseli.

Bodoči ženin je vse tri naložil na voz in jih odpeljal domov.

Ker pa nevestin oče ni vsega verjel, kar je videl, je sredi tedna, nepovabljen, še enkrat prišel preverit, kakšno je resnično stanje. Glej ga zlomka! Ko je stopil v hlev, je bila tam privezana le ena krava. A, tako so nas potegnili, si je dejal jezno.

Izza vogala se je pokazal Jože in jih že takoj slišal: »A tako ste nas potegnili za nos?!«

Jože je bil pošten gospodar, se zasmeje in pove, da se živina pase na jasi nad vasjo, kjer je še en kos zemlje. Nevestin oče je bil malo v zadregi, hkrati pa vesel, da bo dobil tako poštenega zeta.

V šestih tednih je nevesta spravila skupaj balo: dva voza pohištva in veliko posode, s katero si bo pomagala v kuhinji. Za nameček pa še voz poln žita, sadja, krompirja, kokoši in kolačev (orehova potica). V velikem jerbasu, okrašnem s cvetjem, pa je na vidnem mestu stal petelin, ki je bil simbol prave bale. Po balo je prišel ženin z izvoljenim drugom. Zraven so bili še samski fantje z godci.

Ženin je pred vozovi naredil križ z bičem, nevesta pa je zafurala konje.

Ženin in drug sta morala paziti na petelina, kajti že kmalu so nanje čakali domači fantje s šrango in velikim sodom vina. To je bilo usodno za tiste, ki so vozili balo, saj so pozabili na petelina.

Svatba je bila na Svetega Martina dan, nevesta je vsem, ki so prišli mimo, delila krofe, ki jih je imela v jerbasu. Nevestin oče je ženinu izročil izgovorjeno doto, naslednji dan pa so šli v Logatec, kjer so napisali pismo in potrdilo, da je bilo izročenih 25.000 din v doto (srednja krava je takrat stala 1000 dinarjev)

Tol'k smo plesal, da so godci krepal'

Na poroko so potem šli peš, vsaksebi.

Vsaka poroka je bila spremljana z mašo. Vsaka nevesta je v roki držala šopek iz povoščenih rož. Od njega se potem ni ločila vse življenje, saj so povoščene rože kljubovale času. Bila je navada, da so se rokovali in si na ta način voščili srečo. Očitno je ta navada izvirala iz dejstva, da so bili vsi lepo oblečeni in so se počutili drugače, bolj svečano. Včasih še niso poznali cvetličarn, zato so venčke za nevesto in okrasitev voza, na katerem so peljali bali, spletli doma.

Poročeni so imeli na ohceti šopke obrnjene navzdol, samski pa navzgor. Če se je kakšna ženska neprimerno obnašala, če je prevečkrat plesala z drugimi, so ji rekli, da je kot kakšna cestnica.