Med sosedi

Na odprtju novih prostorov osrednje bančne ustanove Slovencev na Koroškem Zveze bank na Bravničarjevi ulici v Šiški v Ljubljani je imel pomembno vlogo tudi Lojze Wieser, lastnik Založbe Wieser iz Celovca, rojen v Čahorčah nad Kotmaro vasjo (Kottmansdorf), ki leži na levi strani glavne ceste med Ljubeljem in Celovcem, tik za mostom preko Drave. Lojze Wieser se je z založništvom srečal leta 1979 pri Založbi Drava. Leta 1987 je ustanovil svojo založbo Wieser, s katero je v 19 letih delovanja izdal nad 700 knjig, med katerimi je tudi okrog 250 prevodov literarnih del iz majhnih jezikov, tudi slovenskega. Wieserja, ki se pojavlja na najpomembnejših evropskih knjižnih sejmih, uvrščajo med najpomembnejše koroške založnike. Lojze Wieser je prav v čast odprtju novih prostorov Zveze bank v Ljubljani izdal ponatis najstarejše slovenske kuharske knjige Slovenske kuharice, ali kako okusno kuhati navadna in imenitna jedila, ki jo je leta 1868 napisala in izdala Magdalena Pleiweis, ki se je leta 1815 rodila pri Knafflovih v Rožeku na Koroškem, umrla pa je leta 1890 v Ljubljani. Magdalena se je poročila s premožnim dunajskim bankirjem Valentinom Pleiweisom, doma iz Kranja, bratom znanega slovenskega časnikarja in politika dr. Janeza Bleiweisa. Bila naj bi sprta, zato je Valentin B začetku priimka zamenjal s P. Magdalen je bila že tretja Valentinova žena. Njeno znamenito kuharico sta dopolnjevali dve pomembni Slovenki: leta 1912 Felicita Terezija Kalinšek, ki je bila rojena leta 1865 v Podgorju pri Kamniku, umrla pa je leta 1937 v Ljubljani, in je bila ugledna učiteljica kuhe v mariborskem Marijanišču, in nazadnje leta 1999 častna sestra Vendelina Marija Ilc, umrla je leta 2003, ki je poskrbela za 24. izdajo. Med letoma 1946 in 1980 je kuharico dopolnjevala sestra Izabela Regina Gosak. Z 28. izdajo, za katero je poskrbel Wieser, je Slovenska kuharica še utrdila sloves največkrat ponatisnjene slovenske knjige. »Po letu 1868 so se meje na tem območju vsaj šestkrat spremenile. V povprečju so bile vsakih 20, 25 let postavljene nove. Edino, ker je ostalo nespremenjeno, sta kultura in kulinarika. Po zaslugi Magdalene Pleiweis smo se Slovenci naučili po koroško kuhati,«je povedal na predstavitvi knjige založnik Lojze Wieser.

»Večjezičnost je stvarnost Evrope. V njej živi 200 kultur in prav toliko ohranjenih jezikov. Ker je držav samo 48, pomeni, da govorijo v vsaki državi najmanj štiri jezike in da je v vsaki državi prav toliko manjšin. Na tej stvarnosti moramo Evropejci graditi svojo prihodnost,« je na vprašanje o položaju manjšin in njihovih jezikov, tudi slovenskega na Koroškem, odgovoril Lojze Wieser. »Jaz sem Slovenec. Nimam nobenega razloga, da bi tajil svojo hrbtenico, svojo kulturo, svoje poreklo. Brez tega ne morem spoštovati soseda, njegovega jezika in kulture. Odprt je treba biti do drugega, vendar na osnovi spoštovanja svojega. Februarja letos smo v posebni akciji zbrali nad 40.000 podpisov za dvojezično Koroško in dokazali, da je mogoče tudi na Koroškem manjšinsko vprašanje reševati na drugačen način, na spoštovanju vsakega posameznika in njegovih posebnosti. Ljudi je treba, tudi s pesmijo, na poetičen način, prepričevati, da drugačen jezik nikogar ne boli ali grize, da mu ničesar ne jemlje, ampak ga bogati, in da mu odpira nove gospodarske, kulturne, človeške, ljubezenske razsežnosti. Potem se ne bodo več bali dvojezične table ali dvojezičnega napisa. Zanje je na koroškem, brez škoda za kogarkoli, dovolj prostora.«