Sedmica: Dogodek v vasi Malo Hudo

Evforija lokalnih volitev je za nami. Ostalo je razočaranje in zadovoljstvo. Zadovoljni so tisti, ki so prišli v mestni ali občinski svet, izvoljeni župani ter njihovi volivci. Zanimivo je, da so zadovoljne tudi vse politične stranke, ki sestavljajo državni zbor. Ene so povečale število mestnih ali občinskih svetnikov, ene število županov, ene so ohranile pomembne politične destinacije v državi in tako naprej. Ergo, politiki posnemajo način življenja ter stanje duha predsednika države dr. Janeza Drnovška in razmišljajo pozitivno.

Vzporedno z lokalnimi volitvami so potekali dogodki v Ambrusu na Dolenjskem, kjer je tako imenovano avtohtono prebivalstvo izgnalo, policija pa izselila trideset sovaščanov z majhnimi otroki in ženskami vred. Zaradi česar je prišlo Malo Hudo na naslovnice svetovnih časopisov, v Slovenijo pa komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg.

Nekdanji svetniki občine Ivančna Gorica so sklenili, da za pregnano družino Strojan v občini ni primerne lokacije, saj bi njihova vrnitev povzročila prevelike konflikte. To je mogoče razumeti tudi tako, kot da so vsi avtohtoni prebivalci Ivančne Gorice in vasi okrog nje konfliktne osebe. O čemer, kajpada, dvomim. Občani so sklep svetnikov vzeli zares in ga zavarovali z barikadami oziroma vaškimi stražami, »oboroženimi« s traktorji, gasilskimi vozili in podrtimi drevesi. Kar me spominja na »konflikt« med rdečo in belo politično opcijo, ki je Slovenijo leta 1943 pahnila v državljansko vojno. Izgon družine Strojan, se pravi, vseh po spisku, pa me spominja na množične povojne poboje, ko je revolucionarna oblast streljala vse, ki so dišali po domobranstvu, se pravi, od otrok do starcev, od krivih do nedolžnih.

Težave v občini Ivančna Gorica niso subjektivne, pač pa objektivne narave. Ne gre za to, kdo si v konfliktni situaciji stoji nasproti, revolucionarji in domobranci ali avtohtoni prebivalci in etnična skupna. V obeh primerih je povod konflikta nestrpnost. Če bomo zdravili posledico in ne povoda konflikta, se nam lahko »Strojanovi« ponovijo kjer koli, kadar koli in s komer koli. Pozdraviti je torej treba nestrpnost.

Težav, ki so pred lokalnimi volitvami izbruhnile v občini Ivančna Gorica, ni mogoče pripisati samo vladi, ki je na oblasti zadnja tri leta. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo problemi, ki so se leta in leta kopičili, prestopili mejo sožitja. Je pa res, da niti aktualna vlada problema ni začela reševati pravočasno; preden je prišlo do izbruha nestrpnosti.

Poleg same nestrpnosti je primer družine Strojan posledica nedelovanja državnih organov; policije, tožilstva, sodišča, inšpekcijske, socialne službe. Niti varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, ki je državo zatožil na Svetu Evrope, ni pred tem opravil vsega, kar bi moral. Na izpitu pa so že zdavnaj padli šolniki, ki kljub zakonu o obveznem šolanju niso opismenili šoloobveznih otrok družine Strojan. Znati brati in pisati, pa je v sodobnem svetu prvi korak k socializaciji, spet ta, pa je prvi korak k enakopravni integraciji.