Štafeta ponosa

Preteklo nedeljo sem se, predvsem zaradi nedeljskega gojenja kulta brezdelja in zdolgočasenosti, ker nisem opravil običajnega jutranjega treninga ali vsaj kratkega pohoda popoldne odpeljal proti Kranju in med potjo me je prešinila misel, da bi si lahko ogledal kak pameten film. V kino me ni prav nič vleklo, zato pa sem zavil v bližnjo kranjsko videoteko in se kakih petnajst minut sprehajal med goro takšnih in drugačnih filmov. Kakšni Ramboti in Schwarzenegerji me niso kaj dosti zanimali, sem pa zato opazil film, ki smo si ga, kolikor se dobro spomnim ogledali v šestem razredu osnovne šole. Ledena steza. To je to, sem si rekel in še preden bi si lahko poiskal še kak drug film, sem oddrvel do prodajalca za pultom in se precej židane volje in zadovoljen, da si bom končno lahko pogledal pravi film, odpeljal proti domu in že precej zdelano videokaseto vtaknil v videorekorder. Začela se je predstava, ki me seveda še kako zanima, saj predstavlja izjemno športno zgodbo, kakršnih nam manjka in bi jih še kako potrebovali v današnjem športnem prostoru, kjer se poleg izjemnega meša tudi tista druga stran športa, ki nam vzbuja skrbi.

Štirim jamajškim atletom se po spletu okoliščin ni uspelo uvrstiti na poletne olimpijske igre, ki so bile leta 1988 v Seulu. Bili so vrhunski in hitri tekači, kakršne ima pač visoko cenjena in svetovno priznana jamajška atletska šola. Razočaranje ob neuvrstitvi v olimpijsko moštvo je bilo seveda veliko, a pravi športnik se zna pobrati in poiskati novo zmago, ki pa ni nujno, da je ovenčana z bleskom kolajne. Najboljši med njimi si je še kako želel olimpijskega uspeha in slave, zato je navkljub posmehovanju domače javnosti zbral moštvo, ki se je udeležilo zimskih olimpijskih iger v Calgaryju v Kanadi. Disciplina: bob štirised. Seveda so bili predmet posmeha, ko so se na ledenem prizorišču pojavile štiri črne postave in marsikdo bi jim raje svetoval, naj se odpravijo domov pod toplo sonce Jamajke in obirajo kokosove palme.

Naprej jih je nesel le skupni duh moči in ponosa. Navkljub slabi opremi in tehnični nedovršenosti, ki jo ta disciplina zahteva, pa so bili v nečem boljši od vseh. Bili so izjemni tekači in to jih je reševalo, da so se lahko hitro spustili po ledenem in nevarnem žlebu. Njihov nastop se je sicer nesrečno končal na enem izmed nevarnih ovinkov, ko je visoka hitrost pač zahtevala svoj davek. A skupaj so na ramenih prinesli svoj bob do cilja ob huronskem vzklikanju množice in to je bila njihova zmaga. Bili so bolj srčni in s ponosom svoje države kot perfekcionisti eins, zwei, drei Švicarji, ki jim je uspeh pomenila edino zlata kolajna. Tako kot jih alpski Švicarji premagajo v ledenem žlebu, jih ti atleti na preprosti atletski stezi izključno s hitrostjo in močjo svojih nog, ki jih prav tako lahko ponesejo do olimpijske slave.

Take zgodbe dajejo svoj čar športnim bojem, in če pogledamo tudi rekreativni šport, se najdejo številni primeri, ko gre za stvar ponosa, da premagamo nekaj tekaških kilometrov, prekolesarimo strm klanec in pridemo do cilja. Na letošnjem Ljubljanskem maratonu smo lahko zopet spodbujali Srečka, ki je invalid in je z berglami prehodil celotno progo rekreativnega teka. Če že nima sposobnosti hitrih nog, pa ima moč volje, vztrajnosti in zapriseženosti samemu sebi. Nekateri imajo vse telesne sposobnosti, a brez odločnosti in vztrajnosti ni prave zmesi, ki lahko prinese uspeh. Talent je nekaj, še zdaleč pa ne vse in vsak športnik naj se zaveda, da naj ga naprej žene ponos, da se s športom sploh lahko ukvarja, da je zdrav in še tako zimzeleni športniki naj postanejo prvaki.