Martinovanje in županovanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. november 2006 / 05:00

To nedeljo gremo v tistih občinah, kjer nismo izvolili župana že v prvem krogu, še enkrat volit. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila prav na ta dan tudi Martinova nedelja.

Volitve so hudo resna in trezna zadeva, vinski praznik pa bolj vesela in opojna reč, ki se lahko tudi žalostno konča. To ve že učeni Valvasor, ko slavi dolenjsko vino v svoji Slavi. »Kjer ni vina, pravijo, ni veselja. Tako se Dolenjska more imeti za srečno mimo mnogih drugih dežel, kjer ne raste trta, saj ima veliko množino vinogradov; zatorej nima nobene pravice, da bi se v tem pogledu pritoževala zaradi pomanjkanja veselja … Vsa vina, ki rasto na Dolenjskem, se imenujejo dolenjska in so prav zdrava. Zato je tudi veselje, ki ga povzroči dolenjsko vino (kajti vino razveseljuje bogove in ljudi), tem boljše, čim varnejše je; le vrča ali kupice ne smeš previsoko dvigniti in ne pregloboko vanjo pokukati, zakaj iz nerednega in nezmernega veselja nastane naposled žalost in velika škoda tako za dušo kakor za telo, pa najsi bo vino še tako zdravo in slastno. Če nastopi Bakhus s kar preveč rdečimi lici, pride lahko z Ariadno v prenatančno dotiko in, kjer zdravo vino preveč razgreje glavo, tu se lahko ohladi razum, sramežljivost in poštenost. Najslajše trte postanejo circejske čarobne šibe, ki spremene ljudi v zverine, če jih zlorabijo. Ob Bakhovem vozu stopajo risi in tigri, kajti požrešnosti kaj rada slede grozovita in jeznorita dejanja. V zdravem vinu tiči torej veselje in žalost, kakor ga kdo prav ali napak rabi …«

Ja, saj ravno v tem je vsa stvar: kako »ga kdo prav ali napak rabi«. Pomislite na možnost, da začno nekateri od volivcev martinovati že na Martinov god, v soboto, 11. novembra, torej že dan pred volitvami. In se jim pri tem zgodi ravno tisto, pred čemer svari Valvasor: »vrča ali kupice ne smeš previsoko dvigniti in ne pregloboko vanjo pokukati«! Ko dopustijo, da jih v svoje orgije zapeljeta rdečelični bog vinske trte in njegova ljubica Ariadna, jim sicer zdravo vino preveč razgreje glavo in jih zavoljo tega zapustijo razum, sramežljivost in poštenost! Tedaj šele se zgodi najhujše: v svoje roke jih dobi iz Homerjeve Odiseje poznana čarovnica Kirka, ki je svoje goste spreminjala v prašiče … Krščanski bog ne daj, da gre potem tak prašič na volišče!

Mogoče kdo poreče: Že, že, ampak na Gorenjskem nevarnosti, da se kaj takega zgodi, pravzaprav ni. Valvasor govori o Dolenjski, ki je stara vinorodna dežela, Gorenjska pa to ni nikoli bila! Tega ugovora seveda ne moremo sprejeti. Dežele, ki niso bile vinorodne, so kompleks odsotnega martinovanja reševale na način, ki je možnost napačne rabe še povečal. Vino so nadomeščale z žganjem! O razliki med opitostjo od vina in od žganja pa ni vredno izgubljati besed, saj jo prav dobro poznamo, tako tisti, ki smo jo sami okusili, kot oni, ki so jo morali skusiti pri svojih bližnjih.

Sicer pa boste, če se sprehodite po gorenjskih krajih, med množico volilnih marsikje zagledali tudi plakate, ki vabijo na martinovanje. Saj smo vendar v dobi globalizacije, ko dejstvo, da nimamo svojega vina, nič ne pomeni. Kdor ima denar, si ga pač kupi. Vino nam prav radi pripeljejo naši sonarodnjaki. Primorci, Dolenjci in Štajerci v svoji vinski ponudbi pri Gorenjcih dobesedno tekmujejo. In tako lahko tudi Gorenjci martinujejo.