Zlata pravila vzgajanja (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 7. november 2006 / 05:00

O vzgoji se veliko govori, še več je napisanega. V poplavi vseh mogočih nasvetov, ki vam jih takole trosimo iz časopisov, je včasih še kako težko najti pravo mero upoštevanja in realizacijo navedenega. Zato bom poskušala strniti nekaj najbolj učinkovitih nasvetov. Vzemite jih zgolj kot namige, kajti moj namen ni soliti vaše pameti. Tako kot vi, se tudi sama vsakodnevno srečujem z vzgojnimi dilemami in mogoče je moja prednost le v tem, da poznam različne rešitve in se svojih napak hitreje zavem. Šibkost, ki jo opažam, pa je v tem, da skušam na vsakem koraku nekoga poučevati. Tolažim se s tem, da je to samo poklicna deformacija in iz tega me pogosto rešuje le zdrava kmečka pamet. Da se pri vzgoji obnese povsem človeško razmišljanje brez velikega filozofiranja, dokazujejo v veliki množici tudi naši starši, ki so nas vzgajali brez vseh šol za starše, predavanj in knjig. Dejstvo pa je, da so imeli veliko prednost – takrat svet še ni bil tako podivjan in norme razpuščene, delo je bilo še nekaj vredno in človek tudi. Pravila so veljala in kdor jih je kršil, je bil ponavadi tudi kaznovan. Niso se kaj dosti vtikali v šolske zadeve, ampak so zaupali vzgojiteljem in učiteljem. Prav tako se niso ubadali z vprašanjem, v katere krožke naj nas vpišejo, da bomo vendarle kos modernemu svetu in nas ne bo povozil čas. Igrali smo košarko in hodili na pevske vaje. Verouk je bil luštna stvar in nihče nam ni težil, ali sta bila ata in mama v nedeljo pri maši in zakaj nista bila. O vrednotah se ni veliko govorilo, ampak se je vedelo, kaj je v življenju pomembno. Jedli smo, kar je bilo na mizi in iz hrane ni nihče delal znanosti. Od dveh konzerv na leto, ki smo jih zaužili, niso nikogar skrbeli strašljivi E-ji. Že pri desetih letih smo znali kuhati in poskrbeti zase. Edina blagovna znamka, ki se je spomnim, je bila adidas in ko si bil zadosti star ali priden, si jo pač dobil. Nekako smo vsi zrasli v delovne in samostojne ljudi. Rdeča nit vzgajanja naših staršev je bila – spontano in brez velikih besed. Bi se lahko od njih vendarle kaj naučili, kajne.