Glave v glavah Slovencev

Iztok Sitar, avtor stripov

Iztok Sitar je razpet med Ljubljano in Beogradom. Poletja preživlja v Fiesi. V prostem času riše stripe, pod njegovim avtoportretom preberemo v novem albumu stripov Glave. Dober poznavalec in risar stripa Iztok Sitar je tudi dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa in avtor Jake Pokore.

»Že kot otroka so ga privlačile ženske noge in čevlji. Tudi, ko je spolno dozorel, so ga pri puncah zanimali samo čevlji. Zato je težko kakšno dobil. Potem si je preko kataloga naročal ženske čevlje. Ampak to ni bilo to …,« besedilo dodatno pojasnjuje sličice v stripu z zgodbo o fetišistu. Pravzaprav gre le za eno od petdesetih enostranskih zgodb, ki jih je v svojo novo zbirko stripov z naslovom Glave uvrstil uveljavljen stripovski avtor Iztok Sitar. Po njegovem prvem stripu Sperma in kri je od leta 1990 skupaj z najnovejšim izdal še deset stripovskih albumov. Če je bil prvenec edinstven v svoji likovni podobi, h kateri se Sitar kasneje ni vračal, so bili naslednji štirje albumi večinoma zbirke stripovskih zgodbic o družini Bučmanovih, ki so izhajale tudi v časniku Dnevnik. Leta 1998 se z zgodbo Ženska, ki se ljubi z mačkom v vsebinskem smislu na neki način ponovno vrne h koreninam, album Matilda naslednje leto pa je zadnji v seriji za mlajše bralce, saj se z drugim albumom še isto leto usmeri predvsem v politično aktualne teme. Njegova družbena angažiranost v ustvarjanju ni presahnila do danes, saj so Glave že njegov četrti album v okviru zbirke, ki jo je poimenoval Svobodna Slovenija.

Če je bil Sitarjev strip v devetdesetih z Bučmanovimi prežet z ljubezenskimi dogodivščinami, tudi s spolnostjo in intimnimi medčloveškimi odnosi, je erotiki v tem tisočletju dodal novo dimenzijo. V »stripovsko posteljo« je zapeljal tudi aktualno družbeno okolje, z vsemi zanj značilnimi verskimi, kulturnimi, političnimi in drugimi okoliščinami. Tako se je v albumu , nadaljeval Iztok Lavrič z in … Kaže, da je to priljubljena tema moje generacije. Sicer pa, s stripi se ne da spreminjati sveta, lahko pa opozoriš na razne nepravilnosti.«

Zdi se, da je petdeset zgodb prav toliko različnih »glav« rezultat tistega, kar bi utegnili videti pod možgansko skorjo povprečnega Slovenca, Slovenceljna, kot se je pred leti slikovito izrazila še ena znana prebivalka Poljanske doline? »Lahko bi dejal, da v Glavah nastopajo pretežno Slovenceljni. Izbiral sem jih po poklicih (direktor, poštar ...), po telesnih značilnostih (grbavec, slepec), po spolni usmerjenosti (peder, lezbijka), po narodnosti (Ukrajinka, Cigan), po značajskih lastnostih (zguba, nakladač) in po rodbinskem deblu (sin, sestra),« razlaga Sitar in dodaja: »Zanimivo je, da so vse osebe resnične (moji prijatelji in znanci iz Poljanske doline, Škofje Loke, Ljubljane in Beograda), medtem ko so vse zgodbe izmišljene. Dogajanje sem postavil v prestolnico in okolico ter tako dobil svojevrsten prerez slovenske družbe, tako da se lahko v Glavah prepozna vsak in ne samo mojih petdeset znancev.«

Posamezne zgodbe so na zanimiv način povezane med seboj, saj vsak naslednji enostranski strip med šestimi sličicami vsebuje tudi eno sliko iz predhodnega. Gre za rdečo nit, ki povezuje posamezne like? Sitar je strip začel risati že leta 2000 za kulturno stran časnika Delo. Narisal je prvih pet med seboj nepovezanih stripov (Bejba, Slepec, Dohtar, Skin in Čefur). Kasneje v Delu s serijo niso nadaljevali in ti stripi so tako obležali v avtorjevem predalu. »Konec preteklega leta sem pospravljal po ateljeju in spet naletel nanje. Še enkrat sem jih prebral, zdeli so se mi fajn in škoda bi bilo, če ne bi nadaljeval. Potreboval sem le še rdečo nit, da jih bom lahko objavil v knjigi. Tako sem vse protagoniste povezal med seboj s ponavljajočimi se sličicami in zadeva je lahko šla naprej.«

Strip se začne s Slikarjem in konča s Sosedo. Najprej je pravljica (Nekoč je živel …) in kot taka se tudi konča, ko se človek kot v pravljici spremeni v drevo. A vsekakor ne gre le za dolgo zgodbo z začetkom, vrhom in koncem. Glave namreč lahko začnemo brati na kateri koli strani, ne glede na to, katera od petdesetih zgodb nas pritegne prva. Avtorjevo sporočilo je jasno: proč z nestrpnostjo do drugačnih. Sitarju gre priznati, da je v stripih duhovit, a hkrati do družbe dovolj kritičen, na trenutke precej oster. Lahko bi dejal, da v avtorskem pogumu v zadnjih letih pri svojem delu postaja vse bolj ustvarjalno svoboden. Ne glede na to, da za stripovske avtorje pri nas rožice ravno ne cveto.