Skrivnostna dvanajsta ura

Trupejevo poldne (1931 m) - Skriti vrh, na katerega vodi neoznačena pot, je še posebej lep zdaj, ko macesni spreminjajo svojo barvo, zdaj, ko se narava pripravlja na zasluženi počitek.

Ni lepšega kot jesenski izlet v hribe, ko človek lahko opazuje naravo okoli sebe, ki spreminja barve. Nekatero listje je še zeleno, drugo že rumeni, rdeči, nekaj ga je že odpadlo. Na severu Evrope temu času pravijo Ruska in zame je to čas, ko je narava najlepša. Izlet na razgledni vrh, tik nad gozdno mejo, je v tem letnem času nekaj posebnega.

Danes se bomo odpravili na Trupejevo poldne, zahodno od Kepe najvišji vrh Karavank. Ta mejni vrh, na katerega vodi nekaj neoznačenih poti, je kar 100 metrov višji od Golice, njegovi okoliški vrhovi pa so v povprečju tudi višji od popularne dame nad Rovtami.

Trupejevo poldne leži nad Srednjim Vrhom, nad Gozdom Martuljkom. Izhodišče je ponavadi vas Srednji Vrh, do koder pripelje asfaltirana, dva kilometra in pol dolga cesta. Sredi vasi je tudi parkirišče. Proti Trupejevemu poldnevu se lahko odpravite z zahodnega konca vasi, mi pa bomo odšli proti vzhodu, ob potoku Hladniku. V tej smeri vodi slaba makadamska cesta in če se vam avto ne smili preveč, se lahko zapeljete vse tja do lovske koče Za Lepim vrhom. Cesta je dolga dobre tri kilometre in na nekaj koncih močno razrita. Prestopili boste tudi pašno ogrado, ki zapira cesto.

Ob lovski koči Za lepim vrhom vas bo gozdna cesta usmerila skoraj pravokotno levo navzgor. Potok Žlebnica je na vaši levi strani. Gozdna cesta se kmalu zoži in postane steza, ki vas ob potoku vodi strmo navzgor. Pod nogami se vam bosta izmenjavala tako kamenje, kot mehka gozdna pot in v prijetnem okolju gorskega potoka ter rumenečega se drevesnega listja se boste vzpenjali. Številne jerebike ob poti, z izrazim rdečim listjem, ter lesene skulpture Matere narave v potoku, bodo popestrile vaš korak. V daljavi pred seboj boste videli, da se približujete nekemu sedlu, vsaj tako izgleda, a možic ob poti vas bo usmeril levo v gozd, strmo navzgor. Pot, ki vas bo vodila mimo napol suhega drevesa, ki se, če piha veter, priklanja in z vami pogovarja, vas bo usmerila levo, kjer se boste znašli na manjšem gozdnem travničku. Kam pa sedaj? Takoj, ko pridete na travniček, zavijete desno navzgor, kar tako, po občutku in kmalu boste zagledali dobro uhojeno pot, ki vas bo vodila naprej. Še vedno boste hodili v smeri proti levi. Ko boste dosegli gorske borovce, boste pred seboj tudi videli sedlo, sedlo med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Bele peči so povsem zarasle z borovci, ne vem, če sploh obstaja kakšen prehod skozi, vi pa krenete desno po dobro vidni stezi proti vrhu. Vzpona je za slabih petnajst minut. Hodite med samimi borovci, pot pa je polna kamenja in peska; pri sestopu je potrebno nekaj previdnosti. Ko dosežete greben Trupejevega poldneva, se vam na levi strani odpre pogled proti vrhu, na strmo odsekano skalo, ki s svojo severno stranjo pada globoko na avstrijsko stran.

Na vrhu Trupejevega poldneva stojita zvonček, na katerega je nujno, da pozvonite, ter vpisna knjiga. Ali zvonček izpolni želje ali ne, boste najbolje vedeli sami. Razgled, ki vam ga ta odmaknjeni vrh nudi, je čudovit; na jugu markantna Martuljkova skupina, z mogočnim Špikom, vzhodno od "Trupeja" Kepa, v ozadju še špička Dovške Babe. Na severni strani se nam odpre pogled proti Koroški z Baškim jezerom.

Poleg Trupejevega poldneva sta zelo zanimiva tudi njegova sosednja vrhova, Maloško poldne in Kresišče. Če se z vrha spustimo na sedlo, s katerega smo prišli in jo namesto sestopa po poti pristopa uberemo naravnost skozi gozd, bomo prišli najprej do Ojstrega vrha, od tam pa na Maloško poldne in Kresišče. Travnata pobočja so prepredena s številnimi luknjami, v katerih domujejo žvižgajoči svizci. S Kresišča se spustimo navzdol na planino Grajščico, od tam pa ob potoku vse do lovske koče Za lepim vrhom. Potok imamo pri spustu na naši levi strani.

Tura, ki smo jo danes opravili, je kljub dejstvu, da je neoznačena, daleč od tega, da bi bila od vseh pozabljena. Na poti sem srečala kar nekaj planincev, res pa je, da romarska pot ravno ni. Vrhu je ime dala kmetija Trupej, poldan pa naj bi pomenil, da je ob 12. uri vrh sigurno v soncu. V tem koncu Karavank, pa tudi še čez mejo v Italiji, je kar nekaj vrhov, ki nosijo v imenu poldne: nenavsezadnje Kepa, če prevajamo nemško ime, pa danes omenjena Maloško in Trupejevo poldne, ter Poldašnja špica v Italiji. Ali bo na vrhu sijalo sonce, ali ne, je pa odvisno predvsem od izbire "tapravega" dne.