Računalnik in jaz: Kibernetične volitve

Zgodile so se volitve. Nekateri slavijo, spet drugi objokujejo svojo zamujeno priložnost. Nekaj pa je tudi takšnih, ki nadaljujejo volilno bitko. Na dan volitev je bilo na vseh televizijskih programih govora samo o volitvah, kdo ja in kdo ne, pa zakaj ne. Najbolj zanimivo je bilo spremljati rezultate volitev. Ti so se spreminjali iz minute v minuto. Kdor je sedel pred TV ekranom, je lahko dobil informacije le od novinarjev, ki pa običajno največjo pozornost posvečajo večjim krajem. Preden pridejo podatki do medijev in do njihove predstavitve gledalcem, pa mine običajno kar nekaj časa. Tako gledalec nima natančnega vpogleda v volilne rezultate, in če je iz manjšega kraja, o tem sploh ni govora. Pa pri tem ne gre za medijsko blokado, ampak bolj za to, da si pač medijski prostor delijo največji in najboljši.

Jaz sem volitve spremljal na internetu. Odprl sem spletno stran Republiške volilne komisije, ki se nahaja na naslovu http://www.rvk.si/. Pred seboj sem imel celo Slovenijo, vse njene občine, ki jih je že več kot 200. Samo klik na želeni kraj je bil dovolj, pa sem že imel pred seboj tekoče podatke o rezultatih volitev v tem kraju. Podatki so se spreminjali iz trenutka v trenutek. Koliko glasov, koliko odstotkov je dobil kdo od kandidatov za župana in strankarske liste. Ves čas sem bil na tekočem z rezultati. Na televiziji niso nikdar omenili kraja, kjer živim, zato pa sem ga na internetu hitro našel in sprotno spremljal gibanje volilnih rezultatov v mojem kraju. Kot zavednega občana me je to seveda zanimalo. Večina občanov je za rezultate izvedela šele dan ali dva po volitvah.

Dandanes volimo na tak način, kot so to počeli že mnogo pred nami. Gremo na volišče, tam se identificiramo in dobimo volilne lističe. Na njih obkrožimo želen izbor in liske odvržemo v zapečatene volilne skrinjice. Klasika. Štetje lističev in preštevanje rezultatov sta še vedno enaka kot včasih, ročno. Le rezultate je sedaj, poleg zapisa na papir, potrebno vnesti še v računalnik. Ta po internetu pošlje rezultate posameznega volišča v centralni računalnik, ki zbira celotne podatke. Podatki se v centralnem računalniku obdelajo in od tod sledijo volilni izidi. A še vedno je kontrola po klasični poti, z listki in svinčnikom. Šele po uskladitvi rezultatov na listih in v računalniku se objavijo uradni rezultati volitev.

Kako pa naj bi bile videti volitve v prihodnosti? Najbrž bo še vedno potrebno na volišče. Tam nas bo pričakala glasovalna naprava. V režo na tej napravi bomo vstavili osebno izkaznico s čipom in vtipkali dostopno geslo. S tem nas bo sistem prepoznal in ugotovil, kdo smo. Če bomo vpisani v volilni imenik, se nam bo na zaslonu odprl volilni listič, ki bo vsebovala le tiste možnosti, ki so nam na voljo, odvisno pač od kraja, kjer imamo prijavljeno stalno prebivališče. Volili bomo lahko torej kjerkoli, le ne v kraju, kjer prebivamo. Možnosti na zaslonu, na volilnem lističu bomo izbrali le z dotikom prsta. Tako bo naš volilni glas oddan. Volilna naprava bo samodejno preštela in prikazala rezultate. Rezultati volitev bodo znani hitro in sprotno, seveda v okviru zakonskih določil. Nekje v še malo bolj oddaljeni prihodnosti pa bomo lahko volili kar doma, preko interneta. V vsakem primeru bodo volitve bistveno cenejše, saj odpade strošek papirja, številnih volilnih komisij in še hitreje bo potekalo vse skupaj.

Tehnološko ni več nikakršen problem izvesti volitve na elektronski način. Problemi so v zaupanju, varnosti in avtentičnosti podatkov. Sistem za identifikacijo je potrebno ločiti od volilnega, saj se ne sme vedeti, kdo je kaj oziroma koga volil. Pa tudi to je že rešeno. Primarna težava je v možnosti vplivanja na volivca. Kako lahko zagotovimo, da nekomu, ki bo volil doma, ne bo nekdo za njegovim hrbtom sugeriral odločitve ali mu jo celo vsiljeval. Gre za čisti človeški faktor, ki pa ga ni mogoče izključiti. Zato, kaj kmalu, dlje od glasovalnih naprav ne bomo prišli. A že to bo precej bolj elegantna možnost, kot pa je to v praksi sedaj.