Še zadnji premislek

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. oktober 2006 / 05:00

V nedeljo gremo volit župane. V zadnjih tednih so nas skušali kandidati na vse načine prepričati, da so najboljši, eni so bili pri tem zmerni, drugi so šli daleč čez mejo dobrega okusa. V zadnjih nekaj dneh pred volitvami pa gre za to, da se otresemo teh nadležnih muh in mušic, pogledamo vase in se v miru odločimo.

Župane volimo že četrtič. V prejšnji državi smo volili odbornike in delegate, ti pa so nato enega izmed sebe izvolili za »predsednika ljudskega odbora« oziroma »skupščine občine«. A tradicionalno poimenovanje iz predrevolucionarnih časov je bilo tako močno, da smo tudi tem rekli kar župan. S tem, ko nam je dala Republika Slovenija možnost, da župana spet izvolimo volivci sami neposredno, nam je zaupala tudi veliko odgovornost. In ta naj bi se izkazala ravno v tem zadnjem premisleku pred volilno odločitvijo.

Ko to pišem, se zavedam, da se na to končno odločitev ne da in pravzaprav tudi ne sme vplivati, prav zato je zadnji dan pred volitvami volilni molk. Dve tretjini volivcev sta tako ali tako odločeni že vnaprej. Vsaj ena tretjina zmeraj voli »desno«, druga pa »levo«. Volitve vsakič odloči tretja, ta pa se res odloča šele »v zadnjem trenutku«. In prav ti, ki niso odločeni, imajo še posebno odgovornost, njihovi glasovi bodo odločilni. Denimo, da sem med njimi tudi sam in razmišljam, kakor sledi. Ko izbiram listo svetnikov, se odločam strankarsko, izberem tisto stranko, ki mi je najbolj po volji. Pri izbiri župana pa kaže pogledati še na kaj drugega kot na stranko ali »neodvisno« listo, ki stoji za njim. Na to, denimo, kakšen je kandidat kot človek. Ljudje se v lokalnem okolju, zlasti v manjših občinah, še kar dobro poznamo in vemo, kdo je kdo. Po drugi strani je to, kakšen je kdo, bolj rezultat dednosti kot njegovih osebnih prizadevanj. Zato kaže pogledati tudi, kaj je kdo v življenju že naredil, prigospodaril, ustvaril. Dostikrat delamo krivico kandidatom, ki niso iz gospodarstva in pri katerih je »gospodarnost« najbolj očitna. Za te naj bi veljalo, da »znajo z denarjem«. Po mojem bi znal z njim še marsikdo, če bi ga imel, vendar je doslej delal na področju, kjer je denarja malo ali ga sploh ni in je zato svojo ustvarjalnost izrazil na druge načine in ne le v denarju. Pri županovanju gre, resnici na ljubo, tudi sicer bolj za umetnost razdeljevanja kot pridobivanja denarja.

Znano je, da imajo tisti, ki so že župani, veliko prednost pred temi, ki bi to hoteli šele postati. Z župani je tako kot s časopisi. Na trgu se pojavljajo vedno novi, a mi se le redko odločimo, da bi starega odpovedali in se naročili na novega. Mora biti res dober, a to je težko. Podobno je pri županih. Za tistega, ki to že je, rečemo, »ta je že nekaj naredil«, pri tistem, ki bi to rad šele postal, pa pravimo, da je vprašanje, ali bo sploh kaj z njim. Hkrati je dejstvo, da so nekateri župani predolgo. Američani so že vedeli, zakaj so v ustavo zapisali, da je nekdo lahko predsednik le dvakrat po štiri leta. Tretjič zapored to niti z božjo pomočjo ne more postati. V prvem mandatu se nauči, v drugem naredi, v tretjem se ponavlja ali pa se mu več ne da. Pri nas pa bi nekateri radi županovali že četrtič …

Politično razmerje sil v občini se izraža v sestavi občinskega sveta. Imena svetnikov se spreminjajo, razmerje med strankami, ki jih kandidirajo, pa se ne spreminja kaj dosti. Svetniki tudi v času svojega mandata zastopajo interese svojih strank. Župan pa mora biti, ko je enkrat izvoljen, župan vseh občanov in ne le tistih, ki so ga izvolili. Tudi zato bi si morali vsaj tisti volivci, ki niso že vnaprej strankarsko odločeni, pred odločitvijo postaviti ključno vprašanje: Bi bil dober župan? Če njegove osebnostne kvalitete in dosedanje delo nakazujejo, da bi bil, ga kaže izvoliti, tudi če ni »naš« oziroma iz »edino prave« stranke.

Skratka: ko volimo svetnike, volimo stranke. Ko volimo župana, pa bi kazalo voliti predvsem človeka. Zato je prav, da bi dali vsaj nekateri volivci, zlasti tisti, za katere v anketah piše, da »še ne vedo« oziroma »se še niso odločili«, možnost tudi tistim kandidatom, ki župani še niso, a bi to hoteli postati in imajo potrebne človeške in strokovne kvalitete. In ki so v življenju že nekaj naredili. Staro politično kadrovsko pravilo, tako klerikalno kot boljševiško, ki ga je ata Ivan Oman izrazil z znamenitimi besedami »ni važno, da je pismen, važno je, da je naš«, naj velja za svetnike, pri županih pa bi ga kazalo kdaj tudi prekršiti. Važno je, da je pismen, če ga bomo izvolili, bo tudi naš.

Takšna je moja predvolilna filozofija, a že ko jo zapišem, se zavedam, da je le pobožna želja. Vsak od nas ima svoj glas, samo enega, in sam odloča, komu ga bo dal. Ljudje smo si močno različni, a v tej temeljni politični svoboščini smo si enaki. Na vse načine so nas skušali pred volitvami prepričati, naj glasujemo za tega ali onega. A na volišču si naposled le sam s svojim glasom in daš ga, komur sam hočeš. Bog daj, da bi dobro izbrali!