Pet mestnih jeder in en sam hotel

S kritično distanco smo se sprehodili po petih gorenjskih mestih: Jesenicah, Tržiču, Radovljici, Kamniku, Škofji Loki.

Na Jesenicah je mestni utrip najbolj optimističen, Tržič je najbolj zanemarjen, Radovljica in Kamnik imata najlepše vzdrževano in urejeno staro mestno jedro in tudi najbolj opuščeno, v Škofji Loki stoji sredi glavnega trga v neposredni bližini kužnega znamenja modro-bela baraka in kazi srednjeveško podobo enega najlepših slovenskih mestnih jeder. Najbolj neresno, že kar smešno je, da premore vseh pet mest en sam hotel, v Radovljici.

Prihodnost v razcvetu

Jesenice, ki so prvič omenjene v Ortenburškem pravnem redu iz leta 1381, so v spominu večine Slovencev onesnaženo železarsko mesto na skrajnem severozahodu države. Resnici na ljubo in na veselje Jeseničanov, temu ni več tako. Zadnjih petnajst let se razvijajo v sodobno, urejeno in prijazno mesto. Kljub številnim razpadajočim hišam, ki čakajo na rušenje, dajejo urejene zelenice, cvetlični otoki in vodomet Jesenicam že nekaj potrebnega mestnega blišča. Vsekakor so na Jesenicah dobro izkoristili možnost črpanja evropskih denarnih sredstev.

Pravega mestnega jedra Jesenice za zdaj še nimajo, se pa razvija v neposredni bližini prenovljene občinske stavbe. Središče kulturnega dogajanja je spomeniško zavarovana Kosova graščina, zgrajena leta 1521. Žal je druga, Bučeleni – Ruartova graščina, še vedno na pol razvalina, ki čaka na obnovo. Pohvalno je, da se na Jesenicah zavedajo pomena arhitekturnih spomenikov in so spomeniško zavarovali mestni predel Stara Sava; lani je bil obnovljen delavski blok, ki je bil zgrajen konec 18. stoletja in je verjetno najstarejši delavski blok v Sloveniji, obnovljene so betonske rake, delno je restavrirana tudi štiristo let stara cerkvica, ki pa na dokončno obnovo še čaka.

Temna stran Jesenic so umazana hišna pročelja, v kar bi morala občina vložiti več denarja, in zapuščeni železarski objekti, v katerih se nič ne dogaja in se bodo, če ne bo šlo drugače, nekega dne sesuli sami vase. Tako na rušenje, med drugim, čaka stara toplarna, ki navzven zgleda kot hiša strahov. Že zdavnaj bi morali odstraniti tudi železniške tire, po katerih ni vlak peljal že desetletja in jemljejo že tako utesnjeni mestni prostor. Na prenovo pa čaka tudi hokejska dvorana pod Mežaklo.

Še dva problema številka ena sta na Jesenicah. Prvi je ta, da v mestu ni parkirišč, drugi je dejstvo, da Jesenice nimajo hotela. Tako se turisti na Jesenice vozijo le na enodnevne izlete. Je pa res, da je gostinska ponudba v mestu pod Mežaklo zelo solidna.

Namesto trgovskih centrov, ki rastejo kot gobe po dežju, si meščani želijo urejene tržnice in ponovnega zagona industrije, ki bi prinesla nova delovna mesta. Sicer ne bo v trgovskih centrih česa zapravljati. Sicer pa je z meščani tako, da se pomena kulturnega dogajanja, s katerim je mesto solidno »založeno«, še ne zavedajo dovolj.

Prideš, vidiš, odideš

Resničnost je krivična. Za kar je v aktualnem primeru, kajpada, odgovorna mestna oblast. Radovljica, ki je v nekem spisu oglejskega patriarha prvič omenjena leta 1296, in v kateri se je rodil prvi slovenski dramatik Anton Tomaž Linhart, ima eno najlepših srednjeveških mestnih jeder v Sloveniji, glas o tem pa ne seže bistveno dlje kot, denimo, do Kranja.

Ko prestopiš prag starega mestnega jedra, je tako, kot bi stopil v okusno urejeno dnevno sobo, v kateri ni prahu niti pod omaro. Čeprav je tu in tam vogal katere od srednjeveških mestnih hiš odbit ali cveti fasada, so pročelja večinoma obnovljena. Kar na eni strani poudarja veličino arhitekture, na drugi pa daje občutek svežine in zračnosti mestnega jedra.

Na Linhartovem trgu se lahko sprehajalec usede na eno od številnih mestnih klopi in občuduje srednjeveško arhitekturo. Precej manj možnosti ima, da bi to isto počel ob kavi v kavarni ali ob tortici v slaščičarni, saj je gostinskih objektov v starem mestnem jedru le za vzorec. Trgovinic s spominki, galerij, prestižnih butikov, zlatarn in vsega drugega, kar je, denimo, za Salzburg samoumevno in kar ustvarja v zgodovinskem mestu dodano vrednost, pa sploh ni. Storitvena dejavnost se seli v novo mestno jedro, ki raste okrog upravne enote, banke in avtobusne postaje.

Ker ni ponudbe, ni ljudi, brez ljudi pa ostaja mestno jedro samo sebi namen. Turisti, ki so nad srednjeveško Radovljico navdušeni in trume srednješolcev pridejo, vidijo in odidejo. Na srečo imajo turisti v mestu tudi kje prespati. Tako so v hotelu Grajski dvor stalni gostje Nemci, ki preko Radovljice romajo v Medžugorje.

Mestna oblast mora v bližnji prihodnosti izpolniti tri naloge. Prva je, najširšo javnost informirati o tem, da je Radovljica srednjeveški kulturni spomenik, druga je, v mestnem jedru obuditi življenje, tretja je, zgraditi nakupovalni center, da Radovljičanom ne bo treba po nakupih v bližnje Lesce ali še kam dlje.

Iz nič, ni nič

V nasprotju z Radovljico, daje tržiško mestno jedro obiskovalcu občutek, da je vstopil v zanemarjeno stanovanje, za katerega družina nima bodisi volje bodisi denarja, da bi ga spravila v red. Začne se pri neurejenem prometu v mestnem središču, ki je smrtno nevaren, nadaljuje se pri parkirnem prostoru, ki si tega imena ne zasluži, konča pa, recimo, pri urejenem otroškem igrišču, ki je za zdaj kar ob parkirišču.

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dobil Tržič med vsemi mesti takratne Jugoslavije prvi tako imenovani oživitveni načrt mestnega jedra. Takratna mestna oblast je Tržičane celo vprašala, kje oziroma na katerem področju naj začnejo mesto oživljati. Kazalo je torej dobro, potem pa iz tega ni bilo nič. In še vedno ni nič.

Mestu se je svetla prihodnost kazala, preden je prišlo v Tržiču do navala delovne sile z juga takratne države. Dobili so delo in stanovanje v starem mestnem jedru, za katerega je značilna Tržiču lastna arhitektura, s katero pa nedomačini niso znali živeti oziroma, do nje niso imeli odnosa. Čeprav je res, da bi morala imeti odnos do mesta v prvi vrsti mestna oblast.

Od požara leta 1811 so za hiše v starem mestnem jedru značilna kovinska polkna, portali in okviri iz zelenega kamna, firbec okna, opestni kamni, sušilne odprtine. Polken, ki so neke vrste zaščitni znak Tržiča, je v mestu več kot dvesto, obnovljenih je le približno trideset odstotkov. Sušilne odprtine so spremenjene v podstrešna stanovanja. Celo fasade, ki so bile obnovljene, se s težavo držijo skupaj, neobnovljene so cvetoči mestni osat. Mimo nadzora zavoda za spomeniško varstvo in s tihim privoljenjem mestne oblasti posamezniki z gradbenimi posegi uničujejo identiteto mesta. Industrijska arheologija služi za smetišče in neusmiljeno propada. Malijevo hišo, v kateri naj bi bil prespal Napoleon in je razglašena za kulturni spomenik prve stopnje, je uničil kapital; v njej so zgradili stanovanja, ki jih ne morejo prodati.

Generalni problem je, da v Tržiču ni hotela. Ni niti nogometnega igrišča, ki ga nekateri prav tako pogrešajo. Gostinska ponudba v starem mestnem jedru je slaba, lokali se borijo za preživetje. Pekarne ni. Še zlasti upokojenci brez avtomobila imajo probleme z nakupi osnovnih potrebščin in živil, saj se trgovine selijo na obrobje mesta. Za nameček ni v mestu niti kina niti gledališča. Skratka, družabno življenje v Tržiču je en velik dolgčas.

Prazna majolika

V Kamniku, ki je eden od biserov slovenske srednjeveške arhitekture, je bilo pred tisoč leti nedvomno bolj živahno, kot je dandanes. Pravzaprav v mestu vlada apatija. Namesto hotela, ki ga ni, premore Kamnik tri penzione s skupaj šestdesetimi posteljami. Tako lahko hodijo turisti, tudi tisti z Japonskega, v Kamnik samo na izlet. Mladi se zbirajo v trgovskem centru ob obvoznici, kjer je mogoč dostop z avtomobilom. Prvovrstna otroška zabava je vožnja s tekočimi stopnicami v enem od trgovskih centrov, saj mesto večjega in bolj domiselnega otroškega igrišča ne premore.

V starem mestnem jedru lahko spomin na Kamnik in Slovenijo nasploh kupite samo v prodajni galeriji Majolika, kar je tudi simbol mesta. Je pa res, da je galerija izjemno dobro založena in okusno opremljena. Prestižnih trgovin v mestnem jedru ni. Gostinski lokali sicer so, a so bolj ali manj prazni in temu primerno životarijo. Tudi zato, ker je oblast mesto za promet tako rekoč hermetično zaprla. Kar pomeni, da ne morejo do svoje hiše niti prebivalci mestnega jedra. Razen med peto in deveto uro zjutraj, kar je izviren domislek aktualne mestne oblasti.

Meščani so prepričani, da vlada v mestu mrtvilo prav zaradi za promet zaprtih mestnih ulic. Dejansko je mestno mrtvo do te mere, da je že srhljivo. V jesenski pripeki lahko ob štirih popoldne na glavni mestni ulici sprehajalce preštejete na prste ene roke, na klopcah vzdolž ulice pa ne sedi niti eden. Sredi belega dne je Šutna ulica duhov, staro mestno jedro pa prazna majolika; lep vrč brez vsebine.

Mestni oblasti v prid je treba povedati, da so srednjeveške stavbe večinoma restavrirane in lepo vzdrževane. Tudi Maistrova hiša je navzven urejena, v njej pa se ne dogaja nič. Vsaj za mesto pomembno, ne.

Ne samo v srednjem veku, ko je bil Kamnik pomembno trgovsko križišče, tudi pred prvo svetovno vojno je bilo mesto še zelo živahno. Kar se turizma tiče, je bil celo bolje razvit kot Bled, saj je graščak Prašnikar poskrbel, da je mesto dobilo toplice in prvo železnico. Aktualni župan pa bolj kot za mesto skrbi za okoliške kraje in si na ta način nabira volilne glasove.

Srednjeveška Loka

Na ogrlici slovenskih srednjeveških mest je Škofja Loka poleg Ptuja največji in najlepši biser. Za razliko od Radovljice je to svojo zgodovinsko danost v svetu znala uveljaviti. Dokaz so trume Japoncev, ki ta srednjeveški arhitekturni biser vsako leto občudujejo. Generalni problem je, ker turisti nimajo niti kje prespati niti kaj dobrega (slovenskega) pojesti. Hotela ni, edina kulinarična ponudba v srednjeveškem mestnem jedru je bila kitajska, pa še ta je pred kratkim zaprla svoja vrata. (Kar je za ohranitev srednjeveške in gorenjske identitete sicer velika pridobitev.) Velika škoda je, da sta vrata zaprli tudi gostilna Krona in Vahtnca in da v starem mestnem jedru, razen pri Homanu, ni prijetno urejene in ugledne kavarne. Stoji pa sredi srednjeveškega mestnega jedra tik ob kužnem znamenju (Homanova) belo-plava lesena koliba, v kateri so v poletnih mesecih prodajali sladoled, zdaj pa naj bi jo odstranili. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bi lahko kolibo postavili kvečjemu nekje v škofjeloškem hribovju, pa še tam bi zaradi intenzivnih barv strašila medvede.

Tako kot Kamnik, žal, niti Škofja Loka ne zna unovčiti svoje velike in enkratne zgodovinske danosti oziroma prednosti. Turistom ponudijo na pladnju Škofjeloški grad, ki je v zadnjem času sicer lepše urejen, in to je domala vse. Namesto galerij, parfumerij, draguljarn in kar je drugih prestižnih trgovin, so trgovine s človeško in pasjo prehrano ter ceneno robo, ki kazi srednjeveško podobo mesta. Prvovrstna turistična atrakcija bi bil lahko tudi Škofjeloški pasijon, a ga župan namesto turistom »zastonj« prodaja domačinom.

V primerjavi s Kamnikom je Škofja Loka sicer živahno mesto, problem pa je, da se v njem domala nič ne dogaja. Še zlasti ob sobotah in nedeljah ne, ko so zaprti vsi lokali. Srednjeveško mestno jedro je bilo pred leti sicer obnovljeno, vendar so fasade ponovno zacvetele. Kinodvorana je zastarela, otroškega igrišča ni in ni niti enega trgovskega centra, kar Ločani mestni oblasti zelo zamerijo. V mestu so zastarele Mercatorjeve trgovine, zaradi česar so meščani prisiljeni nakupovati bodisi v Kranju bodisi v Ljubljani. Minus za aktualno mestno oblast pa je tudi ta, da ni zgradila niti parkirišč niti parkirne hiše niti obvoznice in se ljudje iz Podlubnika vozijo čez mesto v službo debelo uro. Skratka, na neki točki se zdi, da Škofja Loka še vedno živi v srednjem veku.