Stoji učilna zidana

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. oktober 2006 / 05:00

Na Glasovi preji z dr. Milanom Zverom smo ugotovili, da je šolstvo največji družbeni sistem v Sloveniji. Vsak delovni dan v več tisoč "učilnah zidanih" tako ali drugače zaposli oziroma "obdeluje" skoraj pol milijona učenih in učečič se glav.

Ste se kdaj vprašali, kam gre vsako jutro največ Slovencev? Ob nedeljah je najbrž največje število tistih, ki gredo k nedeljski maši, gotovo je večje od števila teh, ki gredo v trgovino ali na nedeljski izlet; še največ je najbrž takih, ki ostanejo kar doma. V delovnih dneh, zlasti od ponedeljka do petka, pa je slika povsem drugačna. Največ ljudi gre na delo oziroma »v službo«. A ta dela in službe so zelo različne. Vse manj je tistih, ki gredo v tovarne, rudnike, na gradbišča in druge kraje, kjer se trdo, fizično dela. Narašča pa število teh, ki delajo v raznih uradih in v t. i. sektorju storitev in uslug, od fizičnih do intelektualnih. In te so spet zelo različne: od britja in striženja glav do polnjenja teh glav z različnimi vsebinami, vključno z »britjem norcev«. In upam si trditi, da je največja skupina med Slovenci tista, ki gre vsako delovno jutro tja, kjer polnijo glave – v šole.

Na prvi Glasovi preji, katere gost je bil minister za šolstvo, in prvi, ki se je zgodila v šoli, nam je dr. Milan Zver kar iz rokava natresel nekaj številk, iz katerih je razvidno, da hodi v šolo več kot štiristo tisoč gojencev, učencev, dijakov in študentov, v različnih šolah pa je vrh tega še skoraj petdeset tisoč zaposlenih. Zdi se, da je celovita slika nacije taka: dober milijon je zaposlenih, več kot pol milijona je upokojenih, skoraj pol milijona pa jih hodi v šolo. »Učilne zidane« so torej tiste med našimi »hišami«, ki vsak dan dobijo največ obiskovalcev. Veliko jih sprejmejo tudi razne tovarne, trgovine, gostilne, uradi, bolnišnice, kasarne, kulturne ustanove, cerkve, pa razni »centri«, od onih za najstarejšo obrt do teh, ki skrbijo za »wellness« … Ampak toliko kot šole jih ne sprejme nobena od prej naštetih ciljnih objektov, ki so sicer zidani, niso pa učilne.

Včasih je veljalo, da mora imeti naselje, ki hoče veljati za spodobno vas, vsaj troje: cerkev, šolo in gostilno. Če ima vrh tega še stavbe, v katerih bivajo in uradujejo ekspeditorica, dacar, notar, sodnik in zdravnik pa druga jara gospoda in filistri, potem so že Kersnikov in Cankarjev trg. Če pa imajo še tovarno, trgovine, več šol, bolnišnico, kasarno in še kaj, so pa že mesto. Brez »učiln zidanih« torej ni ne vasi, kaj šele trga in mesta. In koliko jih je v Sloveniji? Na spletnih straneh ministrstva za šolstvo izvemo, da premoremo kar 317 vrtcev, 483 osnovnih šol, 247 srednjih šol, 58 glasbenih, 17 posebnih vzgojnih zavodov, 39 ljudskih univerz, 24 visokih strokovnih šol. In nad njimi še tri ali štiri univerze z vsemi fakultetami akademijami, inštituti … Kakih 1300 ustanov, od katerih so le redke, da bi imele samo po eno stavbo, skoraj vsaka je kompleks več stavb. Če bi jih postavili na enem samem kraju, bi dobili velikansko šolsko mesto s skoraj pol milijona prebivalcev, torej večje od Ljubljane. Ni čudno da je šolsko največji proračunski porabnik od vseh ministrstev.

V naših šolah se dogaja vse mogoče. Kritiki in opozicija vidijo predvsem, kar je slabega. Stara pesem Stoji učilna zidana kara učence, ki razdirajo ptičja gnezda. To so počeli že pred več kot sto leti. Pred komaj nekaj leti pa se je zgodilo, da pred peščico dijakov ene najuglednejših slovenskih šol že mački niso bili več varni. Šolski prostor postaja nevaren. Tega okradejo, onega pretepajo, mnoge fizično in psihično maltretirajo. V šolah naj bi se dogajalo tudi tisto, kar v zadnjih letih velja za največje zlo: spolno nadlegovanje in nasilje. Minister sam priznava, da so največje in najbolj razraščajoče se zlo mamila. Mnogi tarnajo, da so učenci in učitelji preobremenjeni, da je preveč nenehnega reformiranja in vsakodnevnega administriranja. Opozicija svari, da šolski prostor izgublja avtonomijo, da vanj vse bolj posegata državna in lokalna oblast, da bi rada v šolo ponovno hodila tudi Cerkev …

A vse to so problemi, ki zdaj so, zdaj niso, včasih so večji, včasih manjši, ves čas se rešujejo. Kljub svojemu obsegu ne morejo zatemniti tistega, kar je v šoli svetlega – njenega temeljnega poslanstva največje ustanove za vzgojo in izobraževanje nacije. Ko se je v časih Marije Terezije začela, je ljudska šola učila predvsem brati, pisati in računati ter strahospoštovati predpostavljene. Zdaj uči in nauči bistveno več, bolj je »storilna«, učinkovito vzgaja pa lahko le, če hkrati z njo vzgajajo tudi starši, Cerkev in še kdo. Žal je tako, je opozoril tudi minister, da lahko problematični vrstniki pokvarijo vse, kar so trudoma spočeli starši, učitelj, katehet in dobri zgledi. Šola je temeljna kulturna in umetniška ustanova naroda. V šolo vsaj devet let hodijo vsi, tudi tisti, ki pozneje ne zahajajo v kino, gledališče, na koncerte in razstave, v arhive in muzeje, ki po obveznem čtivu nič več ne berejo … Če nič drugega, so za pokušino nekaj od vsega tega dobili v šoli. Pri večini pa je tako, da jih ta osnovna pokušina spodbuja k zaužitju večjih količin dobrega in lepega. Skratka: šola je ena temeljnih in hkrati največja ustanova tega naroda.