Sedmica: Mozartomanija

Pred dvesto petdesetimi leti se je v Salzburgu rodil Volfgang Amadeus Mozart. Avstrijci so Evropi spretno podtaknili Mozartovo leto in na starem kontinentu ustvarili pravo mozartomanijo. Vsa čast avstrijskemu skladatelju in glasbenemu geniju, meje dobrega okusa pa nam vseeno ne bi bilo treba prestopiti. Ampak, kot se za del evropskega kulturnega prostora in podalpsko kmetavzarijo spodobi, smo, kajpada, to mejo prestopili.

Na dan Mozartovega rojstva sta slovenski minister za kulturo Vasko Simoniti in avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin Inzko, preden sta odšla v službo, na vogalu avstrijskega veleposlaništva odkrila Mozartov kipec, ki je za Ljubljano nova pridobitev, in pod njegovo obličje položila cvetje. S tem je bil vstop v leto mozartomanije na sončni strani Alp odprt. Znanstveni simpozij (z odštekano vsebino) tu, premierna uprizoritev Čarobnega čembala, ki osvetljuje čas skladateljevega otroštva in njegovih prvih potovanj tam, glasbeni večer v tej vasi, simfonični koncert na onem radijskem programu in tako čez vse leto in v nedogled. Cirkusu so se pridružili še turistični delavci in slaščičarji. Prvi vas vabijo v Salzburg na ogled rudnika soli, orlovega gnezda, mimogrede pa še skladateljeve rojstne hiše, drugi za vas pečejo mozzartove tortice z marcipanom, mozzartove krokete in oblikujejo mozzartove čokoladne kroglice, vse z dvojnim z, ker bedaki ne vedo, da se avstrijski skladatelj, na račun katerega služijo, piše Mozart. Poslušajo ga le redki.

Purpurizem, ki ga okrog Mozartovega rojstva Slovenci zganjamo, mi gre na bruhanje. Tudi ali predvsem zato, ker v imenu tujih genijev pozabljamo in zanemarjamo svoje. Očitno smo kot narod tako samomorilski, da se pri nas vse konča z nagrobnim govorom in nekrologom.

Namesto da je minister za kulturo Vasko Simoniti Mozartovo leto izrabil za klanjanje pred avstrijskim veleposlaništvom, naj bi ga izrabil, recimo, za to, da bi Valentina Inzka in ves evropski kulturni ter nacionalni prostor spomnil na dejstvo, da spadata piščal, ki so jo našli pri Potočki zijalki blizu Olševe in zvočilo v obliki piščali, ki so ga izkopali pri Divjih babah, med najstarejše kamene glasbene instrumente v evropskem prostoru. Se pravi, na to, da smo bili Slovenci muzikalni že v kameni dobi.

V nacionalnem interesu bi tudi bilo, če bi slovenska vlada, se pravi ministrstvo za kulturo, ministrstvo za znanost in ministrstvo za šolstvo skupaj z Muzikološkim inštitutom pri ZRC SAZU in oddelkom za muzikologijo na ljubljanski filozofski fakulteti v letu vseevropske glasbene evforije, zbrala denar in voljo ter ponatisnila vsaj abecedarij slovenske glasbene zgodovine in identitete »Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem«, avtorja akademika prof. dr. Dragotina Cvetka. Ne le, da bi morali vlada in za to pristojne ustanove to delo doyena slovenske muzikologije ponatisniti, morali bi ga tudi prevesti v vse večje evropske jezike. In na ta način Evropi povedati, da smo Slovenci od nekdaj enakovredni člen evropske glasbene kulture in znanosti o njej. Žal je stanje takšno, da sta politika in muzikološka stroka na tej točki čisto odpovedali.