Mojster slamnatih streh

Ciril Osolnik iz Potoka je eden redkih, ki še zna prekrivati slamnate strehe.

Potok – Enega zadnjih mojstrov te nekdaj zelo cenjene domače obrti v Tuhinjski dolini smo ujeli kar pri delu samem. Pa ne pri prekrivanju prave strehe, saj tega ne počne več – zaradi starosti, pa tudi zato, ker je skorajda zmanjkalo takšnih streh – temveč na etnološki prireditvi v Snoviku, kjer je svoje spretnosti z veseljem prikazal na maketi kozolca. »Tega dela sem se naučil že zelo zgodaj, saj je s slamo prekrival že moj oče. Nekajkrat me je vzel s sabo, večkrat sem mu pomagal in tako sem se kar hitro naučil še sam,« se spominja svojih začetkov in nekoliko zamišljeno doda, da je doslej prekril že toliko streh, da jih ne šteje več, predvsem hleve in kozolce, nekdaj pa tudi stanovanjske hiše. Zdaj se sem in tja najde le še kakšen vikend, a po njegovih besedah je povpraševanja še dovolj – veliko manj je ljudi, ki bi to znali opraviti. In kaj vse je treba znati, da takšna streha ne pušča? »Začne se že pri dobri slami – najboljša in tudi najlepša je ržena, pa tudi pšenična je lahko dobra. Slamo najprej očistimo in preberemo ter naredimo t. i. škompe, nekakšne snope, ki jih nato z leskovimi palicami pritrdimo na latano streho in povežemo s srobotom ali vrbovimi vejami. Slamo začnemo polagati od spodaj navzgor, sproti pa jo ravnamo s posebno desko, da je enakomerno razporejena. To delo je izredno natančno in počasno, in če je krovec površen, bo streha kmalu puščala,« strokovno razloži in doda, da pravilno prekrita streha zdrži tudi do 35 let, torej toliko kot glineni strešniki. Svojo zadnjo pravo streho je Ciril Osolnik prekril že pred nekaj leti. Da njegovo znanje ne bo pozabljeno, si prizadevata sin Drago in sosed Rajko Žebaljec, ki se obrti z veseljem učita, »da bomo to, če bo volja, še znali delati,« kakor pravita.