Amaterji bodo vedno med nami

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 1. oktober 2006 / 05:00

Prof. dr. Stane Bernik, dekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter avtor knjige Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja

Pogled po slovenski arhitekturni krajini daje neprijeten vtis, da je lahko pri nas vsak arhitekt. Še več ljubiteljstva je na področju oblikovanja, saj je v ljudeh neka spontana kreativnost in so prepričani, da se lahko zadeve lotijo sami in se z njo morda celo postavljajo. Kar je prišlo morda še najbolj do izraza, ko naj bi obstoječe državne simbole, se pravi, grb in zastavo, zamenjali novi.

Arhitektura in oblikovanje sta stari toliko kot človekova družba. Kje v sodobnem pojmovanju se ti dve likovni disciplini stikata in kje razhajata?

»Stvari so zelo kompleksne, bistvena razlika obeh »uporabnih umetnosti«, če jih opredelimo z občo tradicionalno oznako, pa je v tem, da je v nasprotju z arhitekturo, ki je v svoji ustvarjalnosti bolj individualna in posebna, za oblikovanje v generičnem smislu bolj značilna množičnost, pojavnost velikega števila, izdelčna (industrijska) proliferacija v tržni odvisnosti. Zato večina zgodovinarjev oblikovanja, ko govorijo o njegovem razvoju, začenjajo zgodbo z izumom tiskane knjige sredi 15. stoletja, ki je bila v primerjavi z rokopisi množični izdelek. Ko smo se ustanovitelji akademijskega oddelka za oblikovanje po letu 1984 na ljubljanski arhitekturni šoli pogovarjali s kolegi arhitekti o samostojnem oblikovalskem študiju in poklicnih razmejitvah, smo rekli, na primer, če se v nekem prostoru srečata oblikovalec in arhitekt, slednji dejansko snuje arhitekturo tega prostora, ponavadi načrtuje tudi »kosovni« interier, opremljanje takega prostora z industrijsko izdelanim pohištvom, pa je ustvarjalna domena oblikovalca, saj ta načrtuje izdelke za trg. Ti izdelki so praviloma cenejši zaradi specifičnih gospodarskih strategij, racionalnejše izrabe tehnologij, so ergonomsko jasno določeni in preizkušeni, izdelani v velikih serijah. Prav prostor je gotovo najpogosteje stičišče arhitekture in oblikovanja, a ne le arhitekturni, enako mestni (oblikovalci rešujejo probleme mestnega pritličja, oblikujejo transportna sredstva, mestno pohištvo, informatiko in tako naprej). Sicer pa je tako, na arhitekturi govorijo tudi o oblikovanju, oblikovalci govorijo tudi o arhitekturi, mestnem prostoru, krajini, kar pomeni, da jasne meje ni. To dokazuje tudi zgodovina oblikovanja v Sloveniji. Gre za specifično programsko problematizacijo strok po načelu profesionalne učinkovitosti ter ustvarjalne in metodološke avtonomnosti.«

V oblikovanju se pogosto uporabljata izraza vizualna komunikacija in vidna sporočila. Kaj pomeni eno in kaj drugo?

»Če govorimo o vizualnem komuniciranju, mislimo predvsem na razumevanje podob, likov in znakov, v smislu, kaj nam sporočajo, na kakšen način in kaj pravzaprav odsevajo. Ta nagovor ima svoj neizmerljiv začetek že v prazgodovini, je prvinski in se pomensko zgošča v arhetipe in znake. V sodobnem smislu so vizualne komunikacije nadaljevanje tradicije, ki sega na začetek grafičnega oblikovanja, ki je v bistvu oblikovanje sporočil. Danes v oblikovalski stroki to oznako opuščamo in raje uporabljamo pomensko zvezo vidna sporočila, je pač slovensko in zato vsebinsko bolj povedno. Vsebinske razlike torej ni, morda se nekaterim sliši slovenski pojem bržčas manj imeniten. Ponavadi jo, ob površni rabi v stroki, še zmerom najpogosteje uporabljajo priučeni in nezadostno izobraženi »dizajneri« in »designerji«, ki »gostujejo« v oblikovalski stroki in jo razumejo skupaj z drugim strokovnim besediščem v tujkah kot poznavalsko poudarjanje svojega obvladovanja stroke.«

Kaj je merilo dobrega oziroma slabega vidnega sporočila?

»Če na kratko kot kritik in teoretik oblikovanja povem, zadene vsako odposlano sporočilo v polno, če ga sprejemnik v celoti sprejme. Se pravi, gre za učinek, ki ga danes, recimo, v oglaševanju, merimo s količino prodanega blaga, ki ga nekdo z akcijo oglašuje. Pri zasnovi sporočila mora oblikovalec upoštevati ciljno skupino in ga oblikovati pomensko čim bolj jasno, z razumljivo mislijo in pri tem zagotoviti čim manj zastiranja na njeni vizualni poti k sprejemniku. Učinkovita vidna sporočila imajo nastavke v celostnih grafičnih podobah, se pravi identitetnih sistemih gospodarskih in drugih organizacij ter oglaševalcev. Kot nam kažejo izvrstni primeri iz sveta in domače prakse, to zagotavlja predvsem smotrno vzpostavljena vizualna sintaksa, kar velja posebej za korporativni nagovor in blagovne znamke.«

Kaj v vsebinskem smislu pomeni celostna podoba nekega subjekta, ki se pojavlja v javnosti oziroma, na trgu?

»Pravzaprav je to tehnični termin, ki so ga oblikovalci dokončno uveljavili v drugi polovici preteklega stoletja in teži k totalni (in kot nekateri kritiki pravijo »totalitaristični«) komunikaciji. V bistvu gre za vizualno uskladitev vseh oblik vidnega nastopanja v javnosti, ko v podobah, ki niso samo grafične – lahko je to zgovornost izdelka, arhitekture – stavbe, notranjščine, razstaviščnih in sejemskih nastopov, nastop v javnosti, način komuniciranja in tako naprej – prepoznaš neko podjetje oziroma subjekt. Celostna (grafična) podoba je dogovorjen identitetni sistem za način komuniciranja in nagovarjanja.«

Je mogoče izdelati tudi celostno podobo države?

»Teoretično ni nobenih težav, če mislimo na prej označeno okvirno vsebino; celostno podobo oziroma vidno prepoznavnost države je mogoče tako organizirati, kot jo tudi voditi. Nenazadnje imajo številne države to urejeno. Pomembno pri tem je, da se določi obseg in komunikacijska strategija. Pri nas je tako, da stvari na državni ravni sploh niso usklajene. Preveč je samodejnih pobud. Nekatera ministrstva so svojo celostno podobo poskušala urediti, nekatera tavajo, nekatere stvari so v zraku. Država, ki skrbi za svoj ugled v tujini, ima svojo celostno podobo oblikovalsko kakovostno urejeno, smiselno dorečeno in se drži postavljenih pravil.«

Slovenija naj bi postala uspešna turistična destinacija. Se znamo v tujini učinkovito promovirati?

»Če prav razumem, je zadnji natečaj ponovno namenjen turističnemu nagovoru. Zdaj izbirajo politiki, ki kot kaže ne zaupajo več oblikovalski in oglaševalski stroki. V tujini se želimo predstaviti s specifičnimi karakteristikami, z blagovno znamko, ki naj identificira Slovenijo v mednarodnem prostoru. To je bistveno. Drugo je, na kakšen način to delamo. Še s tako uspešnim kratkim spotom, še manj samo z znakom, ne moremo postati kaj prida prepoznavni. Turistični znaki, logotipi in vse, kar se pojavlja na kratkotrajen način, v bistvu sploh nimajo takšne vloge; so lahko samo deli, prvine mnogo bolj ambicioznega oglaševalskega projekta. Prepoznavni so po svoji razločevalni grafični zgradbi, ne po neki veliki in prepričljivi sporočilni nabitosti. Projekt, ki ga omenjam, bi moral biti vabljiva zgodba z več udarnimi poglavji. Sedanja sporočila - vidna, slušna in besedna, so videti naključno odvržena v eter, zato so, kot bi rekel neki moj zagrebški znanec, eterična. Naročnik ali nekdo v njegovem imenu bi moral vedeti, kaj hoče imeti s turističnimi sporočili, ki jih emitira v svet. Kaj je tisto ob mikavnih naravnih danostih, kar je pripravljen na sodoben in kulturen način v resnici ponuditi obiskovalcem Slovenije. Oblikovalec pa lahko potem to učinkovito in domišljeno oblikuje. Se pravi, idejna zamisel ne more biti prepuščena, kot ponavadi do zdaj, zgolj oblikovalcem in oglaševalcem.«

Kaj menite o obstoječih državnih simbolih, o grbu in o zastavi?

»Po mojem mnenju bi si morali prizadevati, da se v svetovnem vidnem prostoru primerneje predstavimo. Z obstoječimi simboli nikakor nismo prepoznavni. Niti ne vlagamo v to, da bi bili. O tem sem že veliko povedal, zato se ne bom ponavljal. Enkrat sem že bil tarča. Odziv javnosti na zadnji natečaj za spremembo državnih simbolov (ki je sicer obrodil odličen oblikovalski predlog novega slovenskega simbola in zastave, delo Dušana Jovanoviča, koprskega oblikovalca iz Helsinkov), je pokazal, da ljudem ni vseeno, kakšen grb in zastavo imamo. Je pa res, da je takrat točno vsak Slovenec videl svojo rešitev. Nekateri so celo imeli več zamisli za hkratno rabo. Toliko je bilo predlogov. Tam, kjer o tem ali rabimo spremembe, ni mogoče doseči niti načelno nekega kompromisa med politiki, ki morajo za tem stati, se človek vpraša, ali je to temo sploh smiselno odpirati. Med oblikovalci sem že večkrat rekel, naredite dobro rešitev in jo predlagajte državnemu zboru. Morda jo bodo sprejeli. Ampak, niti med oblikovalci ni enotnosti in zadeva se tako ne premakne nikamor.«

Pogled po arhitekturni krajini daje vtis, da je pri nas vsak arhitekt. Koliko ljubiteljstva je v oblikovalski stroki?

»Kar velja za arhitekturo, velja toliko bolj za oblikovanje. Tu je veliko ljubiteljstva, a tudi šarlatanstva ogromno. Danes je lahko vsakdo oblikovalec (arhitekt ne, ker je to reguliran poklic, čeprav ne trdim, da to, kar je povedano v vašem vprašanju, ni res), saj je praktično vsaka narejena stvar oblikovana, nekdo ji je dal podobo. Pustimo, kako je oblikovana; dobro, slabo, ustrezno in tako naprej. V ljudeh je pač neka spontana kreativnost in so prepričani, da se lahko zadeve lotijo sami in se z njo morda celo postavljajo. Če to delajo zase, po geslu »naredi sam«, so zadeve morda koristne. Večni amaterji bodo vedno med nami. To je tudi v drugih strokah. Ljudje se preizkušajo, vendar na svoj račun. Ta miselnost pade v vodo pri kompleksnih stvareh. Kot kritičen človek bom pri nakupu raje trikrat preveril, ali je to, kar kupujem dobro narejeno, je res tisto, kar hočem, ali res deluje tako, kot hočem. Vprašanje je, kolikšen in kakšen pomen temu dajemo. Čim pogledate našo krajino, vidite, da so jo uničili ravno takšni »urbanisti« brez izobrazbe, se pravi tisti, ki lahko, ne vem na kateri način, vplivajo na oblasti, da dobijo vso potrebno dokumentacijo in postavijo hišo, kjer koli hočejo. Enako je v arhitekturi. Poglejte samo, kakšne stavbe imamo. Pet odstotkov tistega, kar pri nas stoji, je arhitektura, drugo, ne. So pač hiše, ki stojijo. Enako je v oblikovanju. Če greste na bienale industrijskega oblikovanja, vidite, koliko je tistega, kar lahko pokažete kot kakovostno oblikovanje. V primerjavi s tem, kar stoji in izpolnjuje bivanjski prostor okoli nas, tega vsekakor ni veliko.«

Izdelana in izbrana je nova celostna podoba Narodne in univerzitetne knjižnice. Ocenjevalna komisija, ki ste ji predsedovali, se je med tremi eminentnimi slovenskimi oblikovalci, ki so bili k natečaju povabljeni, odločila za delo avtorja Matjaža Vipotnika. Kaj pri odločitvi je pretehtalo?

»Kot žirija smo bili v neverjetni dilemi, kako se odločiti, saj so bili vsi trije predlogi oblikovalcev Janija Bavčerja, Miljenka Licula in Matjaža Vipotnika vsak s svojimi prepoznavnimi karakteristikami grafično arhitektoniko, odlični. Morda bi bil predlog Licula za širšo javnost najsprejemljivejši. Gradil je na že znanem simbolu, se pravi, na Plečnikovi kljuki s konjičkom z glavnih vrat knjižnice, ki je že tako ali tako vtkana v simboliko sedanje grafične podobe NUK, in dodal odlično tipografsko rešitev. To je neka zgodba, ki sicer govori o tradiciji, o ustvarjalcu sedanje palače Plečniku, vendar se na neki način odmika od pomenske funkcije znaka, ki naj v prihodnje zaznamuje celostno grafično podobo. V smiselnem kontekstu se bo lahko NUK še vedno identificiral s Plečnikom, prej ali slej pa se bo selil v nove prostore in ne bo imel več izrazitega simbolnega stika s Plečnikovo arhitekturno dediščino. Matjaž Vipotnik se je s svojo rešitvijo simbolno vrnil k prvim slovenskim besedilom, se pravi, k Brižinskim spomenikom, kar je ena temeljnih nalog NUK. V prepoznavnem smislu, ko razbiramo vsebino simbolov in znakov, se je vrnil k temeljni vlogi ustanove: varovanju tiskane besede in to je pri naši odločitvi pretehtalo.«