Zgodovina denarja

V začetku trgovanja in poslovanja so ljudje med sabo trgovali tako, da so izmenjevali predmete in živali. Na to spominja latinski izraz za denar »pecunia«, kar pomeni drobnica. Kasneje so nekateri predmeti postajali vedno bolj priljubljeni in s tem pridobivali vedno večjo vrednost in pomen. Tako so dobivali denarni značaj. Posebej zaželeni sta bili svetli in mehki kovini, zlato in srebro. V začetku so ju rabili kar v surovem stanju, v kosih, ki so jih tehtali. Tak denar so poznali že stari Grki in Rimljani, še prej pa Kitajci, že okrog leta 1000 pred našim štetjem. Na to nas spominja grški »talent«, ki izhaja iz besede »talanton« in pomeni tehtnica, italijanska »lira«, izhajajoča iz besede »libra«, ki prav tako označuje tehtnico, in angleški »funt«, ki izhaja iz besede »pondus« in pomeni utež. Naša beseda »denar« pa izvira iz latinske besede »denarius«, ki je bil rimski srebrnik težak 4,5grama iz leta 269 pred našim štetjem.

Prve kovance, v današnjem pomenu besede, pripisujejo lidijskemu kralju Krezu iz 6. stoletja pred našim štetjem. Kovati jih je dal iz elektrona, naravne zlitine zlata in srebra. Kovanci so bili obdelani samo z ene strani. Kasneje so se na kovancih pojavljale razne mitološke podobe in pomembni dogodki. Šele rimski cesar Julij Cezar, ki je živel v letih med 100 in 44 pred našim štetjem, je dal na kovanec vkovati svoj portret, kar je kasneje postala vsesplošna navada. S propadom rimskega cesarstva se je začel srednji vek, ko so denar kovali različni izdajatelji, od vladarjev, papežev in plemičev, pa vse do mest. Vse do odkritja prekomorskih dežel je bilo v kovancih vedno manj žlahtnih kovin. Od takrat dalje pa so ponovno kovali boljši denar. V Benetkah »dukate«, v Firencah »florinte«, malteški vitezi pa »cekine«. Že okoli leta 1500 so se na Češkem in Tirolskem pojavili veliki srebrniki, ki jih poznamo kot »tolarje«, kar izhaja iz nemške besede »taler«. Ti so dali ime tako ameriškemu »dolarju« kot tudi našemu »tolarju«.

Na naših tleh so najprej kovali denar Iliri in Kelti že v 4. stoletju pred našim štetjem po vzoru grških »drahem«. Ko so naše kraje zasedli Rimljani, je bil v obtoku rimski denar, ki ga je vse polno po naših muzejih, pa tudi v zasebnih zbirkah. V času preseljevanja narodov so, predvsem Vzhodni Goti, kovali malo vredne bakrene novčiče. V srednjem veku so se tukaj križali najrazličnejši denarni tokovi, od bizantinskih do nemških. Veliko denarja so kovali tudi na naših tleh, že v 12. stoletju breške novce. Celjski grofje so kovali denar po vzorcu dunajskih »pfenigov«. Od 15. stoletja dalje je bil v obtoku »krajcer«, potem »florint«, ki so mu pravili tudi »rajnis«, za njim pa avstrijski »tolar«. V primorskih krajih je bil že od 13. stoletja razširjen predvsem beneški »groš« in kasneje »dukat«, imenovan tudi »cekin«, v času Italije pa »lira«. Z ustanovitvijo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasneje Jugoslavije je bil na celotnem območju uveden »dinar«. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je bila uvedena nova valuta, slovenski »tolar«.

Prvi kovanci

Zgodnje menjalno sredstvo je bila kovina v obliki ulitkov, orodja ali priprav ter zlato in srebro v kepah, palicah ali v obliki nakita. Kot kovina so se uporabljali zlasti baker, bron in železo. Kovino je bilo lažje prenašati in shranjevati kot blago v naravi, npr. žito, živino ali sol. Vrednost menjalnega sredstva, njegova kupna moč, je bila odvisna od njene praktične vrednosti, redkosti ali teže. Bakreni ulitek s podobo bika na obeh straneh, v vrednosti enega goveda, je leta 300 pred našim štetjem v srednji Italiji služil za menjalno sredstvo ali za žrtveni dar. Ponazarja, kako je kovinski ulitek zamenjal starejšo obliko denarja, živino.

V 7. stoletju pred našim štetjem so trgovci iz maloazijskih primorskih mest uporabljali kot plačilno sredstvo kepice zlata. Preverjena čistina in teža sta bili označeni s punco. Lidijski kralj Aliat, iz leta 610 do 560 pred našim štetjem, je dal kovati denar iz elektrona, naravne zlitine zlata in srebra. Njegov znak je jamčil za polnovrednost plačilnega sredstva. Njegov naslednik Krez, ki je vladal med leti 560 do 547 pred našim štetjem, je koval denar iz čistega zlata, imenovan zlati stater. Od leta 560 pred našim štetjem so velikogrške mestne države kovale polnovredne srebrne novce. Okrog leta 500 pred našim štetjem so povsod v Sredozemlju uporabljali kovance iz žlahtnih kovin.

Trgovanje s kovanci

V rimskem cesarstvu so bili kovanci najpomembnejše plačilno sredstvo razvitega denarnega gospodarstva. Kovno vrhovnost je imel cesar, zato so bili novci opremljeni z njegovo podobo. Relief na kovancih iz 2. in 3. stoletja kaže najemnike, ki najemnino plačujejo v gotovini. Hkrati nam pove, da je bila trgovina z denarno valuto mogoča samo, če je bilo mogoče denar prenesti brez truda in tveganja. Zato je v Egiptu od 2. stoletja pred našim štetjem obstajala mreža javnih malih bank s centralo v Aleksandriji, ki denarja niso samo menjale, temveč so ga tudi nalagale, posojale za obresti in posredovale brezgotovinska plačila z meničnimi pismi. Ta bančni sistem pod državnim nadzorom je bil v cesarski dobi razširjen po vsem cesarstvu.

Na začetku prvega tisočletja je v zahodni in srednji Evropi prevladoval denarni sistem, ki so ga uvedli še Karolingi. Ti so določili načela za kovanje novcev: iz enega funta oziroma libre srebra, kar znese približno 400 gramov, naj bi se izkovali 240 pfenigov (denarijev, denaričev, beličev). Znanih je bilo še nekaj kovnih uteži, ena med njimi je bila marka.

V denarnem obtoku srednje Evrope, od 11. do 15. stoletja, so prevladovali mali srebrni novci pfenigi. Kovali so jih tako, da so položili tanko kovno ploščico na nakovalo z vgravirano prvo stranjo kovanca, nanjo položili pečat, imenovan punec, z vgravirano drugo stranjo in po njem udarili s kladivom. Na našem ozemlju so bile od 12. stoletja pomembne kovnice v Brežah na Koroškem, v Gradcu in na Dunaju.

Zaradi pomanjkanja srebra v 12. stoletju so v zahodni Evropi iz utežnega funta kovali čedalje več kovancev. Kovno pravico so pridobili knezi, posvetna in duhovna gospoda in celo nekatera mesta. Pojavljal se je manjvreden, tanjši, lažji, manjši, skratka slab denar. Vladarji so pogosto jemali denar iz obtoka, ga prekovali v manjvredne novce in nato vračali v obtok. Nekateri so ga menjali vsako leto, celo na določen dan. Mnogi so s tem pridobili, saj so recimo svoje velike dolgove poravnali z enakim številom novcev, ki so bili seveda mnogo manj vredni.

Valute kovancev

Raznolikost kovancev in njihovih vrednosti je povzročala trgovcem številne nevšečnosti, zato so ob tržnicah in sejmiščih delovali menjalci, ki so denar menjali in ga tudi posojali z obrestmi. Postopoma so razvili nekatere bančne storitve. V varstvo so prejemali denar, za prejeto vsoto izdali potrdilo, trgovec pa je znesek dvignil v namembnem kraju in v tamkajšnji valuti. Razvoj teh storitev so pospeševale tudi križarske vojne, saj so za njihovo financiranje zbrali in prenašali velike količine denarja.

Z oživljanjem trgovine in počasnim zatonom srednjeveškega naturalnega gospodarstva se je pokazala potreba po kovancih večje in stabilne vrednosti. V francoskem mestu Tours, nato pa leta 1203 v Benetkah in drugje, pričnejo izdelovati debeli denar, imenovan »numi grossi«. Groš je bil po vrednosti enak 12 denarjem in naj bi znatno olajšal promet.

Po štirih stoletjih začnejo v zahodni Evropi spet kovati zlatnike. V Firencah »florint«, imenovan po cvetlici na kovancu, na nemškem »gulden«, v Franciji »ecu'dor«. Pri nas so krožili tudi beneški »dukat« in ogrski »zlat« ali »šmarni dukat«.

Bančništvo s kovanci

V severnoitalijanskih trgovskih središčih se je z menjalci, ki so se imenovali Lombardi, začela doba sodobnega evropskega bančništva. »La banca« predstavlja veliko mizo, ki so jo potrebovali za preštevanje denarja. Leta 1403 so v Firencah že dosegli uzakonitev zaračunavanja obresti za posojeni denar, kar je bilo prej prepovedano zaradi oderuštva. Leta 1407 je začela delovati banka Casa di San Giorgio v Genovi. Lombardi so delovali v vseh večjih evropskih trgovskih središčih in tudi pri nas.

Leta 1307 je začel francoski kralj Filip IV. preganjati Templarje, da bi se polastil njihovega velikega bogastva. Viteški red, ki so ga ustanovili križarji, da bi varoval romarske poti v Jeruzalem, se je sčasoma začel ukvarjati z bančnimi storitvami. Vojaške veščine so prišle prav za spremstvo pošiljk denarja, utrdbe pa so bile kot nalašč za hranjenje dragocenosti, red je bil razpreden po vsej Evropi. Ko je bil na vrhuncu moči, bi ga lahko šteli za prvo evropsko mednarodno denarno ustanovo.

Ker je potreba po kovancih presegla proizvodnjo zlata, so začeli kot nadomestilo za zlatnike kovati težke srebrnike velike vrednosti. Tirolski nadvojvoda Sigismund je leta 1484 začel kovati srebrne polgoldinarje, nato pa še srebrne »goldinarje«, ki so bili ekvivalent zlatemu »guldnu«. Novci obeh vrednosti so v kratkem času osvojili Evropo.

Delniške družbe in borza s kovanci

Leta 1498 je Vasco da Gama priplul do Indije in odprl izjemno pomembno trgovsko pot. Odkritja in osvojitve novih dežel so spremenile tudi način trgovanja. Zaradi večjega tveganja pri transportu blaga na velike razdalje, so si trgovci delili stroške. Lahko govorimo že o zametkih delniških družb. Mednarodni denarni trg so razvili bogati bančniki, kot so Bardi, Peruzzi, Medičejci ali Fugger, ki so z denarjem zalagali tudi kralje.

V Jachymovu, nemško Joachimstal na Češkem, so leta 1520 začeli kovati srebrne goldinarje, ki so po kovnici dobili ime »Joachimstaler«. Kasneje se je obdržalo ime »Tolar«, ki so ga kasneje kovali v vseh evropskih državah in tudi zunaj, npr. ameriški »Dolar«. Znan je tolar Marije Terezije, od 1753 kovan avstrijski srebrnik, ki je še danes plačilno sredstvo ponekod v Afriki in Levantu.

Mestna uprava Antwerpna je leta 1531 dala sezidati prvo borzno palačo. Pred tem so sestanki trgovcev potekali v hiši družine Van der Burse, v mestu Brugge. Med leti 1566 in 1570 je nastala borza The Royal Exchange v Londonu, pariška borza leta 1702, berlinska 1739, dunajska Fondboerse 1771, borza v Trstu pa leta 1794.

Leta 1553 so v Parizu naredili prvi stroj za izdelovanje kovancev. Izum valjčne kovnice na vodni pogon je omogočil velikoserijsko izdelavo in izdajo novcev vseh vrednosti.

Prvi papirnati denar

Prvi papirnati denar, imenovan »keš«, so uporabljali že Kitajci v 10. stoletju, ki so namesto težkih železnih kovancev majhne vrednosti raje naokrog prenašali potrdila o deponiranem denarju. Tudi v Evropi so že prej krožila taka potrdila, zadolžnice in denarna nakazila. Prve novodobne bankovce, ki naj bi jih izdala banka v državnih rokah in pod nadzorom parlamenta, pa je izdala Stockholmska banka leta 1661. Vzrok je bil pomanjkanje srebrnikov.

Leta 1694 je bila ustanovljena Angleška banka, kot združenje državnih upnikov. Londonski veletrgovci so namreč ponudili državi posojilo 1.200.000 funt šterlingov s pogojem, da se novi banki dovoli izdajanje bankovcev do tega zneska. Po tem zgledu so nastale še druge emisijske banke, leto kasneje Škotska banka, 1716 francoska Kraljeva banka, 1762 pa Dunajska mestna banka, ki je izdajala bančne listke, bankocetle.

Leta 1759 so izdali svoje prve bankovce na Dunaju, vredni so bili 10 in 20 guldnov. Zanimivi so še zasilni bankovci, ki so bili izdani v času pomladi narodov, leta 1848. Med drugimi jih je izdala tudi ljubljanska mestna srenja, na njih pa se je ob nemškem prvič pojavil tudi slovenski napis. Zasilni denar je bil sicer izdajan kar pogosto, običajno v izjemnih razmerah.

Denarne reforme in inflacija

Marija Terezija je leta 1753 izpeljala denarno reformo, ki je predpisala kovanje 20 goldinarjev iz kölnske marke in uvedla kovanje novcev iz manj vrednih kovin. Krajcarje in vinarje so začeli kovati iz bakra. V Belgiji so leta 1861 za izdelavo srebrnih kovancev začeli uporabljati kupronikelj, kasneje pa so v raznih delih sveta razvili še druge zlitine.

V valutni reformi avstro-ogrske monarhije, leta 1892, je bila uvedena »krona«, delila se je na 100 »vinarjev« ali »helerjev«. Uvedena je bila zlata valuta. To je denarni sistem s trdnim razmerjem med denarno enoto in zlatom, ki so jo pred tem že vpeljale Velika Britanija, Nemčija in druge države. Banka po zakonu ni bila dolžna zamenjevati bankovce za zlato, vendar je to počela vse do 1. svetovne vojne, ko se je sistem zlate valute prvič sesul.

Inflacija je pojav razvrednotenja denarja, predvsem zaradi nesorazmernega povečanja količine denarja v obtoku. Znani so primeri popolnega razvrednotenja, hiperinflacije, v Nemčiji, ko se je vrednost marke med leti 1914 in 1923 zmanjšala na eno bilijoninko predvojne vrednosti.

Leta 1944 je bil ustanovljen Mednarodni denarni sklad, posebna organizacija Organizacije združenih narodov za nadzor nad mednarodnim monetarnim sistemom. 1. januarja 1999 je dobila Evropa nov denar – »evro«, ki je postal uradna skupna valuta Evropske unije. Z letom 2002 je prišla v obtok nova evropska valuta evro, denar evropskih držav, ki so članice denarne unije, pa ni več zakonito plačilno sredstvo

Začetki denarja na ozemlju Slovenije

Na ozemlju današnje Slovenije so prebivalci prvič prišli v stik z rimskim denarjem sredi 2. stoletja pred našim štetjem, ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi keltskimi plemeni. Še posebej veliko rimskega republikanskega denarja je krožilo v 1. stoletju pred našim štetjem na območju Celja, ki je bilo tedaj pomembno trgovsko središče noriških Keltov.

Redni stiki z rimskim denarjem so spodbudili keltsko aristokracijo, da je začela v 1. stoletju pred našim štetjem kovati svoje novce. Kovali so velike srebrnike, imenovane »tetradrahme« in kot drobiž male srebrne novčiče. Kovali so jih v kovnicah na območju današnjega Celja in na Štalenski gori, nemško Magdalensberg na Koroškem. Noriška plemena so kovala denar izključno za svoje potrebe. Ko so Rimljani leta 15 pred našim štetjem anektirali ozemlje noriškega kraljestva, so noriški Kelti izgubili pravico kovanja denarja.

Novec najvišje vrednosti v prvih dveh stoletjih našega štetja je bil zlatnik, imenovan »aureus«, ki je bil po vrednosti enak 25 srebrnikom, denarijem. V vsakodnevnem življenju pa so prevladovali bronasti novci treh vrednosti. »Šesterc«, latinsko »sestertius« se je delil na dva »dupondija« ali latinsko »dupondius« oziroma na štiri »ase«, ki so se najpogosteje pojavljali na naših tleh.

V začetku 3. stoletja so poleg denarijev začeli kovati še srebrnike dvojne vrednosti imenovane »antoninijani«, latinsko »antoninianus«, ki je čez pol stoletja izrinil iz obtoka denarij. Zaradi slabšanja kovine, iz katere je bil kovan antoninijan, je bil le-ta podvržen inflaciji. Leta 294 je cesar Dioklecijan ustavil kovanje antoninijanov in z novčno reformo uvedel srebrni novec »argenteus« ter bronasti novec »folis«, ki je bil bolj vsakdanji.

V drugi polovici 4. stoletja so poleg zlatih novcev (»solidus«) in srebrnikov (»miliarense«, »siliqua«) kovali tudi bronaste različnih vrednosti. Redkeje se pri nas pojavljajo bizantinski zlatnik in bronasti novec. V Sloveniji je bilo najdenih nekaj zlatnikov in srebrnikov Vzhodnih Gotov in Langobardov. Od 6. do 10. stoletja je imel denar obrobno vlogo, saj se je prebivalstvo vračalo k naturalnemu gospodarstvu.

Z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko se je ponovno razvilo denarno gospodarstvo. Pri nas so prevladovali regensburški »pfenigi«, ki so vplivali tudi na nastanek prvih avstrijskih kovov v 12. stoletju.

Kovanci na ozemlju Slovenije

Med srednjeveškimi slovenskimi kovnicami je bila najpomembnejša v koroških Brežah, nemško Friesach, saj so breški srebrni denarič, »pfenig«, v 12. in 13. stoletju uporabljali tudi na Hrvaškem in Ogrskem, v Gradcu in na Dunaju, po njegovem zgledu pa so izdelovali denar še vsaj v ducatu kovnic. V 13. stoletju so pri nas poleg breških pfenigov oz. oglejskih srebrnikov krožili tudi beneški »dukat«, imenovan po eni od besed na kovancu, ki je nosil tudi ime »cekin«, ki v italijanščini označuje kovnico in ogrski »zlat« ali »šmarni dukat« zaradi podobe Device Marije, zaščitnice Ogrske. Pfenigi so postali drobiž. V začetku 15. stoletja so breški pfenigi povsem izginili iz obtoka. Poleg graških pfenigov so vedno bolj prevladovali dunajski pfenigi. V prvi polovici 15. stoletja so tudi celjski grofje kovali »celjske pfenige«.

Konec 15. stoletja pfenigi niso več zadostovali za potrebe takratnega gospodarstva. Po italijanskem vzoru so začeli kovati velike srebrnike. Tirolski nadvojvoda Sigismund je leta 1482 začel kovati največje srebrnike, »pfundnerje«. Leta 1484 je v okviru novčne reforme začel kovati srebrne »polgoldinarje«, dve leti kasneje pa srebrne »goldinarje«. Novci obeh vrednosti so hitro preplavili Evropo. Goldinarje so od leta 1520 kovali tudi na Češkem v Jáchymovu, nemško Joachimstal. Po kovnici so jih poimenovali »joachimsthaler«, zaradi česar se jih je prijelo ime »tolar«.

Po predpisu cesarja Ferdinanda I., iz leta 1524, so bili v vseh avstrijskih deželah in tudi na našem ozemlju v obtoku »tolarji«, »srebrni polgoldinarji«, »šestice« in »krajcarji« ter zlati »dukati« in »guldni«. Za osnovo denarnega sistema je služil krajcar, kovanec, na katerem je bil upodobljen dvojni križ. Najprej je bilo treba za srebrni goldinar odšteti 60 krajcarjev, od leta 1857 pa 100. Denarni sistem, ki ga je uvedel Ferdinand I., se je pozneje pogosto spreminjal in v obtok so prihajali tudi novci drugih vrednosti. Pomembno je, da je denarni sistem ostal enoten za vse avstrijske dežele, ki mu je za osnovo služil krajcar.

V 16. in 17. stoletju so Habsburžani v slovenskih deželah morali dopustiti poleg avstrijskega tudi beneški denar in sicer »beneški libernik« ali »laški funt«, ki velja 20 soldov. Ozemlje je bilo namreč prehodno in trgovska povezanost z Benečijo močna. Razmerje med denarnima sistemoma so Kranjci računali s specifično slovensko števno enoto, imenovano »črni denarič«, ki sicer ni obstajal kot realni kovanec. Razmerje je bilo tako, da je laški denar veljal pri nas več, 13 in eno tretjino krajcarja, kot v drugih deželah cesarstva, 12 krajcarjev. Avstrija je laški denar brez uspeha skušala prepovedati, nato pa je Karel II. uvedel uradni dvojni tečaj. Ta posebnost je znana kot kranjska valuta. Po prenehanju kranjske valute v 18. stoletju so bile slovenske pokrajine vključene v denarne sisteme absolutnih in meščanskih monarhij, ki so jim pripadale.

Bankovci na ozemlju Slovenije

Leta 1762 je Marija Terezija podelila avstrijskim deželam pravico izdajanja papirnatega denarja. Prva ga je izdala dunajska Stadt-Banco. Izdali so bankovce od 5 do 100 »florinov«.

Poleg emisijskih bank, ki so upravljale denarni obtok, so se razvile hranilnice, ki so sprejemale denarne vloge prebivalstva. Najstarejši denarni zavod na Slovenskem je bila Kranjska hranilnica, ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Ker je bila po nastanku druga v Avstriji, se je nekaj časa imenovala tudi Druga avstrijska hranilnica v Ljubljani.

Po razpadu Avstro-Ogrske so bile na Slovenskem v obtoku predvsem »krone«. Te so najprej žigosali oziroma nalepili nanje posebne znamkice kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, tako da so jih ločili od kron države Avstrije, kjer so bile vredne manj. Leta 1920 so krone zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih sta bili označeni obe vrednosti. Štiri krone so veljale en dinar, kar je bilo za slovensko gospodarstvo in tudi za ljudi zelo neugoden tečaj. Leta 1923 je »dinar« postal edina valuta.

V letih med 1941 in 1945 je bil na območju Slovenije v veljavi okupacijski denar: Sto predvojnih dinarjev se je zamenjalo za pet nemških mark ali 30 italijanskih lir ali 10 madžarskih pfenigov. Med II. svetovno vojno je posebnost predstavljal partizanski Denarni zavod Slovenije ustanovljen 12. marca 1944, ki je bil osrednji slovenski partizanski finančni zavod. Urejal je denarni promet in gospodarske razmere na osvobojenem ozemlju. Opravljal je vse funkcije osrednje emisijske in kreditne banke. Izdajal je bankovce, plačilne bone v »lirah«. To je bil prvi slovenski denar in tudi prva izdaja denarja v okupirani Evropi. Tiskali so ga sredi roških gozdov na papirju, uvoženem iz Milana, osnutke je izdelal arhitekt Branko Simčič. Zavod je bil edinstven primer v zasedeni Evropi. 19. oktobra 1946 je bil spojen z Narodno banko Jugoslavije.

Po vojni so okupacijski denar zamenjali za »dinarje« Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). Deset predvojnih din je veljajo 1 dinar DFJ. Denarna reforma v Jugoslaviji je leta 1966 prinesla novi dinar. Nastopil je prvega januarja in je veljal sto starih dinarjev. Zadnja leta jugoslovanske države so prinesla rekordno razvrednotenje denarja. Država je bila na robu hiperinflacije. Spomladi 1989 je v Ljubljani zmanjkovalo bankovcev.

Denar samostojne Slovenije

Osmega oktobra 1991 je v samostojni Sloveniji začel veljati nov denarni sistem s starim imenom »tolar«. Banka Slovenije je izročila v obtok vrednostne bone kot začasni, nov denar samostojne države. Najmanjši bon je veljal 1 slovenski tolar, največji pa 1000. Maja 1992 je izdala še bon za 5000 tolarjev.

Septembra 1992 so bili v obtok izročeni prvi bankovci Republike Slovenije, najprej tisti z vrednostjo 1000, 500 in 100 SIT. Veljajo za izjemno lepo oblikovan denar. Avtorji so bili Miljenko Licul in Zvone Kosovelj, portrete zanje je izdelal Rudi Španzel. Bankovci nosijo datum 15. januar 1992, dan, ko so Slovenijo priznale številne države. Reliefne podobe živali na kovancih je izdelal kipar Janez Boljka.

Ponarejanje denarja

Kazni za ponarejanje denarja so bile vedno zelo ostre, v preteklosti so ponarejevalcem odsekali roko ali jih metali v vrelo olje, danes pa jih doleti visoka zaporna kazen. Kljub temu je bilo ponarejevalcev vedno veliko, od dobro organiziranih skupin z izdelano tehniko tiskanja in mrežo pranja denarja, do posameznikov, ki so poskušali nakup sodobnega fotokopirnega stroja pokriti z izdajo nekaj dodatnih bankovcev. Za največjo ponaredbo pa še vedno velja operacija Bernhard, v kateri so med II. svetovno vojno poskušali Nemci omajati britansko gospodarstvo s tajno emisijo 150 milijonov funtov ponarejenih angleških bankovcev.

Plačilne kartice

Plačilne kartice naftnih družb in nekaterih hotelskih verig so se pojavile v ZDA v 20. letih prejšnjega stoletja. Z njimi so lahko plačevali le storitve izdajatelja. Prvo univerzalno plačilno kartico je izdala družba Diner's Club v letu 1950, sledile pa so ji leta 1958 še American Express Company in druge. Poznamo kreditne in debetne plačilne kartice, odvisno od tega, ali izdajatelj kartice imetnika kreditira ali ne, uporaba pri nakupih pa je za imetnika v obeh primerih zelo preprosta - zadostuje samo podpis. Kartice pogosto imenujejo kar plastični denar.

Elektronski denar

Računalniško izmenjavanje poslovnih podatkov je prineslo tudi posodobitev plačilnega prometa, imenovano elektronski denar. Brezgotovinsko plačevanje, skrčeno zgolj na računalniško obdelavo podatkov o finančnih transakcijah, ki poteka v realnem času, je postalo stalnica. Od trenutka, ko dolžnik prejme nalog za izplačilo, do takrat, ko dobi upnik sporočilo o poravnavi obveznosti, mine vsega nekaj sekund. Elektronski denar je posebej uporaben pri nakupih na daljavo, posebno po internetu, kjer v virtualni trgovini izberemo blago, odtipkamo številko kartice in ga čez čas prejmemo na dom po pošti, ne da bi morali vstati izza računalnika. Gotovine ni več, denar je le še informacija.

Denar je zaklad

Zakladi ne obstajajo le v pustolovskih romanih, kar nam pričajo številne depojske najdbe. Denar je bil pogosto zakopan, bodisi z namenom, da ga bodo kasneje odkopali in uporabili ali kot sakralne daritve, ki so bile za darovalca pač nevračljive. Najdbe so pomembne za študij denarne in gospodarske zgodovine, nekateri zakladi pa so tudi sicer privlačni zaradi svoje posvetne vrednosti.

Viri:

- Banka Slovenije: http://www.bsi.si/

- Numizmatično društvo Slovenije: http://www.angelfire.com/nd/numizmatdrslo/

- Washington Square Coin Exchange: http://www.wscoin.com/

- Worldwide Numismatics Website: http://www.worldwide-numismatics.com/page0.htm

- World Coin Catalog: http://worldcoincatalog.com/Index/index.htm