Realističen, a čustveno globok

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 16. oktober 2015 / 00:00

V torek so v Mestni knjižnici Kranj odprli dve razstavi, povezani s Simonom Jenkom, pripravili pa so tudi krajši simpozij o pesniku Sorškega polja, katerega 180. obletnico rojstva praznujemo letos.

Mesec oktober je mesec Simona Jenka, bi lahko dejali. V mesecu vinotoku, kot bi rekli v 19. stoletju, se je leta 1835 na Podreči slovenski pesnik in pisatelj Simon Jenko rodil, v istem mesecu pa je še ne 34-leten v Kranju leta 1869 tudi umrl. Potem ko bodo v nedeljo, 18. oktobra, ob 14. uri na Podreči slovesno obeležili 18. obletnico njegovega rojstva in svečano enemu izmed slovenskih pesnikov za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let podelili tudi nagrado, ki se imenuje po Jenku, pa so se v Mestni knjižnici Kranj dnevi pesniku v spomin začeli s torkovim odprtjem razstave in krajšega simpozija o njem. Oba dogodka z naslovom Obudimo Simona Jenka je gostitelj, direktor knjižnice Viljem Leban, razložil z besedami: »Vesel sem, da je pri nas razstava o Simonu Jenku v času, ko se zdi, da nam v Sloveniji ne gre prav dobro. Zato je prav, da se ozremo nazaj v preteklost in obudimo spomin na velikane našega naroda, kar je Jenko nedvomno bil.«

Eden pobudnikov dogodka, Rudi Zevnik, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Simon Jenko Šmonca Mavčiče, je pripravil razstavo iluminacij Jenkovih Obujenk, ki jih je naslikal akademski slikar Milan Batista. V knjižnici pa so v sodelovanju z že omenjenim društvom iz Mavčič, Zgodovinskim arhivom Ljubljana, enoto za Gorenjsko Kranj in kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pripravili tudi krajšo razstavo o Simonu Jenku. »Osrednji eksponati na razstavi so nedvomno šolski katalogi z osnovne šole v Kranju in gimnazije v Novem mestu, v katerih je bil Jenko zapisan kot zelo vzoren učenec. To dokazuje tudi tako imenovana 'zlata knjiga',« je med drugim povedala soavtorica razstave Marija Kos. Odprtje sta oplemenitila učenca petja iz Glasbene šole Kranj, Tilen Lotrič z uglasbeno Jenkovo pesmijo Vabilo in Estera Marija Erzar s pesmijo Po noči. Učenci osnovne šole, ki se imenuje po Simonu Jenku, Tjaša Ažbe, Lana Šimenc Novak, Jakob Rakovec in Nace Sajovic pa so orisali pesnikovo življenjsko in ustvarjalno pot.

Pesnik med Prešernom in slovensko moderno

V nadaljevanju je v dvorani knjižnice sledil krajši simpozij s predavanji akademika dr. Franceta Bernika, dr. Jonatana Vinklerja in dr. Franceta Križnarja. O Jenkovi liriki med Prešernom in slovensko moderno je najprej spregovoril dr. France Bernik, ki velja za enega večjih poznavalcev življenja in dela Simona Jenka. Kot je povedal, se je z Jenkom veliko ukvarjal na začetku svoje znanstvene kariere, tudi v doktorski disertaciji. Jenko je umrl zelo mlad, a zanj kljub temu lahko rečemo, da je ustvaril veliko. »Ob nekaj proze sta tu dve knjižici pesmi, njegov dnevnik je žal za vedno izgubljen. Sam sem veliko podatkov o njem dobil iz dnevnika njegovega brata,« je povedal dr. Bernik in Jenka označil kot pomemben člen v slovenski književnosti, ki zapolnjuje čas med Prešernom in slovensko moderno, čas, ki je bil zelo nenaklonjen poeziji in slovenski besedni umetnosti. »Jenkova poezija je tako kvalitetna, da jo lahko tudi današnji bralec prebira s premislekom, to so pesmi, ki v nas odmevajo in odzvanjajo, ne glede na čas, v katerem jih prebiramo.«

Centralna cikla Jenkove poezije sta Obujenke in Obrazi, saj jih je pesnik pisal na Dunaju in je obujal spomine na pretekle lirske dogodke domačih krajev. »V njegovih pesmih ni napisano le lepo in plemenito, ampak tudi vse drugo, bil je realist imel pa je tudi velik smisel za humor. Skozi pesmi je izražal domoljubje, veliko je pisal o naravi in pri tem bil tudi nekonvencionalen. V tem je tvegal. Hkrati pa je znal z malo besedami povedati veliko. To je umetnost, ki je brezčasna,« je še povedal o Jenkovi poeziji, ki je preprosta, saj njegove verze lahko razume širša publika, hkrati pa se v njih skriva tudi globina čustev, kar je nedvomno kakovost prave besedne umetnosti.

Dr. Jonatan Vinkler, doktor znanosti s področja literarnih ved, je pod drobnogled vzel podpornike slovenskih literatov v 19. in začetku 20. stoletja ali meščanske 'tajkune', kot jih je označil v duhovitem tonu. »To so ljudje, ki so med Slovenci vtisnili gospodarski pečat, prek akademskih prizadevanj pa tudi intelektualni pečat tega časa,« je Vinkler kot najpomembnejšega med njimi izpostavil Josipa Gorupa Slavinskega, ki so mu menda pravili slovenski Rothschild. Bil je poslovnež, mecen in politik, ki je med drugim v Ljubljani dal zgraditi licej za dekleta ter zagotovil 15-letno financiranje njegovega delovanja, podpiral je Simona Gregorčiča, mu založil in izdal ter plačal prvi zvezek njegovih pesmi, prav tako naslednja dva zvezka. Meceni so bili tudi Viktor Majdič, med drugim ustanovitelj celjskega Merkurja, pa izumitelj in tovarnar Janez Puh, Martin Hočevar, ki je podpiral delovanje Filharmonične družbe v Ljubljani. Da je šlo za zelo pomembne Slovence, ki so po kulturni in politični pripomogli tudi k gospodarski emancipaciji.

Tretji govornik na simpoziju je bil dr. Franc Križnar, muzikolog, glasbeni esejist in kritik, ki je raziskal uglasbitve Jenkovih pesmi skozi zgodovino. Zabeležil je nekaj več kot 110 uglasbitev, vse od njegovih sodobnikov do slovenske moderne glasbe. Največ je samospevov in zborov, kar nekaj pa je tudi narodno-zabavnih in zabavnih glasbenih del na Jenkovo poezijo. »Skladatelji in glasbeniki so izbirali besedila, ki so bila že v literarnem smislu ritmično in metrično urejena. Pomembni so bili tudi forma, naslov pesmi, vsebina, afiniteta skladatelja do te ali one poezije ... Gre za dela, ki združujejo literarno in glasbeno umetnost. Jenkove pesmi je uglasbilo čez štirideset skladateljev in glasbenikov, od Benjamina in Gustava Ipavca, Davorina Jenka, Antona Foersterja do Emila Adamiča, Petra Liparja, Janeza Bončine - Benča in Boštjana Sokliča. In ne nazadnje sta to odlično opravila tudi vidva, draga glasbenika,« je Križnar nagovoril tudi Sonjo Huč in Otona Pavliča, ki sta izvedla pesmi Jetnik, Ljubezen, Gori in Rožica.