Četrt stoletja tisočletne meje

V almanahu Gorenjska 2003-2004, ki je izšel decembra 2003, smo pisali o Rupnikovi liniji. Oglejmo si to pot še zgodovinski fenomen, zaradi katerega je ta utrdbeni sistem sploh nastal. To je rapalska meja, ločnica, ki je povzročila eno od največjih tragedij slovenstva v 20. stoletju. Nastala je že ob koncu 1. sv. vojne, uradno pa je bila ukinjena šele septembra 1947, ko je bila Primorska priključena Sloveniji.

Zahodna meja Gorenjske je rapalska

Gorenjska je bila v času Habsburžanov zgornji del njihove Vojvodine Kranjske (Oberkrain). Kot taka je mejila na sosednje kronske dežele: na severu na Koroško, na vzhodu na Štajersko in na zahodu na Goriško. Po razpadu Avstro-Ogrske pa sta njena severna meja na Karavankah in zahodna po razvodnici Julijskih Alp nenadoma postali državni meji. V tem pisanju nas zanima, kako je bilo v času med obema svetovnima vojnama z njeno zahodno mejo. Zahodna meja Gorenjske je tista, ki poteka po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem, Posavjem in Posočjem oziroma med porečjema Save in Soče, Sore in Idrijce. Ta vodna meja je hkrati naravna ločnica med osrednjo in zahodno Slovenijo, med Gorenjsko in Goriško. Te izrazito naravne meje se je v stoletjih oprijelo več zgodovinskih. Že v rimskih časih je bila tu meja med provincami, v srednjem veku pa med različnimi gospostvi, na sorško-idrijskem odseku, denimo, kar osem stoletij (973-1803) meja med loškim gospostvom freisinških škofov na eni ter tolminskim in idrijskim gospostvom na drugi strani. Najbolj »mejno« pa je seveda obdobje med obema svetovnima vojnama oziroma v letih 1918-43(47), ko je bila prav tu tudi državna meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo, bolj znana kot rapalska meja. Imenovali smo le glavne tri od številnih meja – rimsko, freisinško in rapalsko – če bi jim dodali še razmejitve med okraji, občinami in župnijami, ki so se po njih ravnale, bi postala ta izrazito mejna slika nepregledna.

Rapalska meja

Rapalska meja (RM) je bila posledica enega najbolj nasilnih tujih posegov v notranjost slovenskega ozemlja pred 2. sv. vojno. Njen izvirni greh je bil storjen v Londonu, 26. aprila 1915. Tega dne je sprva nevtralna Italija z antantnimi državami (Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo) podpisala meddržavno tajno pogodbo, s katero se je zavezala, da stopi v vojno na njihovi strani, one pa so ji v povračilo po zmagi med drugim obljubile več tujih ozemelj, med njimi celotno slovensko Primorje. Kljub strahotnemu porazu v bitki pri Kobaridu oktobra 1917 – od takrat je beseda Caporetto v italijanščini sinonim za vsakršno katastrofo – in umiku do Piave, se je italijanska vojska po podpisu premirja 3. novembra 1918 in temu sledečemu umiku sicer neporažene avstro-ogrske armade začela potuhnjeno polaščati v londonskem paktu obljubljenih ozemelj, ki jih ni nihče več branil. »Zmagovito« je zasedla Sacro confine orientale – Sveto mejo na vzhodu – ki že poldrugo tisočletje, od razpada rimskega imperija v 5. stoletju n. š., ni bila več v romanskih rokah.

Zakaj ravno to mejo? Če bi slovensko ozemlje delili po poldnevnikih, bi ga lahko razdelili na zahodno, osrednje in vzhodno. Naravna in zemljepisna meja med zahodnim in osrednjim poteka po razvodnici med Posočjem in Posavjem, torej ravno po črti, ki se v glavnem ujema z RM. Če pogledamo na vso reč z očmi zgodovinarja, pa vidimo, da je v času rimskega imperija po isti črti potekala meja med senatnima provincama Italijo in Panonijo, v njegovih zadnjih stoletjih pa je bilo prav tu območje obrambnih zapor, zgrajenih zato, da bi onemogočile vdore barbarov v severnoitalijansko nižino z vzhoda. Že davno pred Alpskim zidom in Rupnikovo linijo je bil na njunem mestu zgrajen mogočen sistem obrambnih zapor, imenovan Claustra Alpium Iuliarum (CAI). Gradili so ga več stoletij, dokončan je bil konec 3. stoletja, njegova posadka je štela okrog 45.000 mož. In prav to je tista »sveta« meja, ki preprečuje vdor v Italijo z vzhoda in hkrati, v drugačnih zgodovinskih razmerah, kakršne so nastopile tudi 6. aprila 1941, omogoča italijansko ekspanzijo proti vzhodu. Ne nazadnje takšno, kakršni smo priča zdaj, ko se italijanski gospodarski osvajalni pohod vzdolž evropskega prometnega koridorja E5 (Barcelona-Kijev) dobesedno vali čez Slovenijo proti vzhodu vse od Ukrajine.

Da je bila RM ravno tam, kjer je bila, je bilo torej z italijanskega vidika tako rekoč »logično«, upravičeno po naravi in davni zgodovini, s slovenskega pa narodna tragedija, ki je čez noč ločila zahodno od drugih dveh tretjin naroda. Italijanska vojska je mejo de facto zasedla že novembra 1918, de iure pa je bila potrjena z meddržavnim in mednarodno priznanim sporazumom v Rapallu, podpisanim 12. novembra 1920. Ko je bila meja začrtana na papirju, je sledila njena označitev na terenu z mejniki. Dobro desetletje pozneje se je začelo njeno vojaško utrjevanje, najprej na italijanski strani od 1932 (Alpski zid) in potem še na jugoslovanski od 1937 (Rupnikova linija). Predvsem pa je meja brutalno posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej na obeh straneh. Dovčerajšnji sosedje so se kar naenkrat znašli v dveh povsem različnih državah in nadvse drugačnih družbenih razmerah. In tako je ostalo vse do začetka 2. sv. vojne, ko je bila vzpostavljena nova razdelitev med Italijo in Nemčijo oziroma do 9. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala. Rapalska razmejitev pa je vztrajala vse do 1947, ko je bila ukinjena meja med novo Jugoslavijo in cono B. Posledice pa so, kakor bomo še videli, ostale vse do danes.

Rapalska meja na gorenjskem jugu še traja

RM je potekala ob črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Porezen, Črni vrh nad Cerknim, Bevkov vrh, Hotedršica, Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, Kastav, vzhodno od Matuljev in se vzhodno od Reke spustila do morja. V zgornjem delu, v Julijskih Alpah, je dejansko potekala po razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem. V spodnjem delu pa to pravilo ni veljalo, saj je Italija dobila celotno postojnsko območje. Italija je z vojaško zasedbo in z rapalsko pogodbo dobila več, kot ji je bilo obljubljeno v Londonu. To velja tudi za južnogorenjski oziroma žirovski odsek RM. Srednjeveška meja, recimo ji kar freisinška, je šla na tem delu s Sivke nad Mrzlim Vrhom do Gradišča nad Ledinami, se spustila na Ledinsko razpotje, se vzpela nazaj do Gor (te so bile idrijske), in šla skozi cele Dole tako, da so bile te v celoti loške, vse do Medvedjega Brda. Rapalska meja pa je pomaknjena več kilometrov proti vzhodu na škodo žirovske oziroma gorenjske strani. Z Mrzlega vrha se je spustila na Breznico, z nje do Tabra in prečila dolino Osojnice tako, da je bila ta že v Italiji. Iz Osojnice se je dvignila na rob vrsniške planote in se z nje spustila v dolino Žirovnice tako, da je bila Sovra v Jugoslaviji, Žirovnica pa v Italiji. Iz slednje se je dvignila na Kovk, z njega padla v spodnji del doline Črne in se vzpela iz nje na rob zavraške planote, Jugoslaviji je pustila le dno ozke doline reke So(v)re in ob njej cesto iz Žirov proti Logatcu …

Na nekaterih točkah so torej Italijani izsilili mejo čez razvodnico tudi v območju gorenjskega juga. Tako so si prilastili vse tri predalpske prelaze, preko katerih so speljane ceste z gorenjske na primorsko stran, iz Selške doline v Baško grapo (Petrovo brdo - Passo di Piedicolle in nad njim gora Možic), iz Poljanske doline v Cerkno (sedlo Kladje v Podlanišču, Passo di Circhina) in iz Žirov v Idrijo (Ledinsko Razpotje – Passo d'Idria). S teh prelazov, zlasti s slednjega, so se stegnili še posebej daleč na vzhod, kakih pet kilometrov od razvodniške in več kot 900 let stare meje med loškim gospostvom freisinških škofov in posestjo idrijskega rudnika živega srebra – da bi tega vojaško še bolj zavarovali. Z rapalsko pogodbo sta žirovska občina in župnija po letu 1918 izgubili kar dvanajst naselij, čeprav je bilo v londonskem paktu določeno, da se krajevne, šolske in katastrske občine in župnije pri novi meddržavni razmejitvi ne smejo deliti. V žirovskem primeru je bila ta določba prekršena. Imena od matične občine in župnije izločenih naselij so: Breznica, Dolenji in Gorenji Vrsnik, Govejek in Srnjak, Idršek, Korita, Ledine, Mrzli Vrh (del), Osojnica, Pečnik, Žirovnica in Žirovske Krnice (zdaj Ledinske). Po letu 1945 sta bili Žirem vrnjeni samo Breznica in Osojnica, vsa drugo je ostalo pod Idrijo. RM je bila na meddržavni ravni ukinjena, na lokalni je ostala. Po letu 1991, ko se je vsepovsod in ves čas veliko govorilo in nekaj malega tudi delalo na »popravi krivic«, bi nemara kazalo popraviti tudi to, v celoti ali vsaj delno! Pa je poldrugo desetletje pozneje jasno, da tudi to pot ne bo nič. Stvar je tudi v tem, da so se vaščani imenovanih vasi na pripadnost k Idriji navadili, zlasti mlajši, ki tja dnevno hodijo v šolo in na delo. Stari, ki so se še spominjali avstrijskih časov in so italijansko zasedbo obžalovali, so medtem že vsi pomrli. Če se izgube teh krajev z nostalgijo spomni kak Žirovec, je to nekaj podobnega, kot če se današnji Slovenec iz Republike Slovenije za trenutek spomni in zave, da so bili nekoč Celovec, Gorica in Trst tudi slovenska mesta.

Obeležitev meje

Kmalu po podpisu pogodbe v Rapallu so mejo med državama označili z mejnimi kamni, Italijani jim rečejo cippo (čipo). Mejo so razdelili na odseke. Na začetku in koncu vsakega odseka stoji glavni kamen, cippo principale, med njima je večje število navadnih. Postavljeni so na železobetonski temelj; glavni so visoki okrog enega metra, na kvadratni osnovi s stranico 35 centimetrov, navpični in vodoravni robovi so prisekani v širini 4 centimetre. Navadni so visoki okrog 60 centimetrov, na pravokotni osnovi 20 x 14 centimetrov, robovi prisekani v širini 3,5 centimetra, postavljeni z daljšima stranicama v smeri meje. Na italijanski strani imajo vdelano in prvotno rdeče obarvano črko I, pod njo je črta in pod njo letnica 1920 in pod to spet črta. Enako je na jugoslovanski strani, le da je tu velika črka J. Najprej je bila na tem mestu kratica SHS – ker se je država uradno najprej imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; po spremembi ustave 1929 pa Kraljevina Jugoslavija. Pozneje zadelani ostanki simbola SHS so še vidni. V smeri meje sta obe strani enaki in nosita številčno oznako; na vrhu je arabska številka, ki pomeni številko odseka, pod njo je črta in pod njo rimska številka, ki je številka tistega mejnika. Na temenih mejnikov so tri črtne orientacijske oznake. Iz sredine sta zarezani dve črti, ki kažeta smeri od sosednjih dveh mejnikov. Iz iste točke je vrezana še rdeče obarvana puščica, ki kaže na sever.

Na območju žirovske občine so štirje odseki, 38–41. Glavni mejnik, pri katerem se začenja odsek 38, cippo principale trentotto, stoji na koti 938 vrh Javorjevega Dola, na razglednem slemenu Mrzlega vrha, ob cesti Sovodenj – Ledinsko Razpotje. Naslednji glavni mejni kamen je pod vasjo Breznica pri Žireh, kjer se na koti 732 začenja odsek 39. Ta je od vseh še najbolje ohranjen. Glavni mejnik 40, ki je stal na koti 724 pod Vidičevo kasarno, ob gozdni poti iz Dolenjega Vrsnika k Pesku v Brekovice, so izkopali in ga odpeljali v Mestni muzej Idrija, kjer je zdaj na ogled v stalni zbirki. Tudi glavni kamen 41, ki je stal na koti 640 nad vasjo Ravne pri Žireh, ob cesti, ki vodi od tu pod Kovkom v Dole, bi zaman iskali, če ne bi vedeli, kje je skrit. Izkopali so ga leta 1962, ga odpeljali in ponovno postavili pred bližnjo domačijo pri Matečku in nanj pritrdili ploščo spomenika šestnajstim padlim partizanom. Pred leti so mejnik obložili s temnimi granitnimi ploščami in tako je zdaj v svoji novi službi povsem zakamufliran. Odsek 41 sega do kote 665 nad Lomom pod Zavratcem, kjer stoji nekoliko poškodovani glavni kamen 42.

Varovanje meje

Rapalske meje niso le obeležili z mejniki, tudi vojaško in policijsko so jo varovali na obeh straneh, na italijanski sprva še bolj kot na jugoslovanski. Na italijanski strani so jo varovali gafovci, financi in fašisti, na jugoslovanski graničarji in financarji. Prvi so mejo varovali vojaško, drugi pred kontrabantom, tretji politično.

Gafovci so bili vojaki graničarji, pripadniki obmejne straže GAF (Guardia alla Frontiera). Nastanjeni so bili v »kavernah«, pritličnih zgradbah, vkopanih v breg. Na žirovskem delu meje je ohranjenih pet, dve na Sivki, dve na Breznici, ena na Vrsniku. Ljudem so ostali v spominu tudi po svojih alpinskih uniformah s klobukom in peresom.

Finančni stražniki, po domače »financarji«, po italijansko Finanzi, so bili poseben rod vojske in tudi sicer zelo upoštevana kasta. Imenovali so se (in se še danes) tudi Fiamme gialle, rumeni plameni, po rumenih našitkih na ovratnikih. Po poreklu so bili največ z italijanskega juga, največ pa s Sardinije. Prebivalcem te se sicer knjižno reče Sardi, drugi Italijani jim posmehljivo pravijo Sardignoli (Sardinjoli). Naši ljudje so jih ohranili v spominu kot »resne in značajne ljudi«. Njihova glavna naloga je bila carinska oziroma v tem, da so varovali mejo pred kontrabantom. V Govejku, vasi ob cesti Žiri-Idrija, so 10. julija 1932 slovesno odprli vojašnico Caserma Claudio Riera, namenjeno brigadi finančne straže (Regia Guardia di Finanza). Podružnice te finančne kasarne, ki ima delno ohranjeno obzidje, sicer pa je predelana v stanovanjsko hišo, so bile postojanke v Ledinah, Osojnici in Žirovnici. Prva je porušena, drugi dve sta prav tako predelani v stanovanjsko hišo.

Najvišje na braniku Sacro confine orientale so bili fašisti, pripadniki MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale), prostovoljna milica državne varnosti. V njej so služili za italijansko stvar zagrizeni in dobro plačani prostovoljci; tvorili so oboroženo milico, ki pa je imela bolj politično kot vojaško vlogo. Svoje mogočne kasarne so namenoma postavili na najvišjih in najbolj vidnih vrhovih meje, da so se dobro videle na jugoslovansko stran in že same po sebi izkazovale, kdo je na tej meji gospodar. Kasarno na Mrzlem vrhu (na Loncmanovi Sivki, 987 m) so partizani požgali že med vojno Zdaj so vidni le še temelji. Kasarna pri Vidicu na Vrsniku (764 m) pa je dobro ohranjena, zlasti njeno mogočno obzidje, in preurejena v družinsko hišo.

V primerjavi z italijanskimi so bile jugoslovanske obmejne postojanke pred gradnjo RL res skromne. Ker so bile sprva le delno zidane, sicer pa lesene, so jim domačini rekli kar »barake«, njihovi stanovalci pa »karaule« – kar je srbska različica turške besede za stražnico. Na žirovskem območju so bile samo tri, vse v neposredni bližini glavnih mejnikov: v Mrzlem Vrhu pod Mrzlikom (971 m), nedaleč do čipota 38; nad Dolenjim Vrsnikom, pod kasarno in nad čipom 40; pod Kovkom v Ravnah, pri čipu 41. Nobena od njih ni preživela vojne. Na lokaciji tiste v Mrzlem Vrhu nameravajo žirovski planinci postaviti novo zavetišče, na mestu vrsniške si je domačin postavil novo hišo, na tisto v Ravnah spominja samo še dobro ohranjeni in veliki rezervoar za vodo. Ohranila se je obmejna stražnica v Osojnici. Tu so tik ob meddržavnem mejnem prehodu najprej postavili leseno, pozneje zidano in zraven nje še carinarnico. Ta je pozneje postala družinska hiša.

Graničarji, ki so jim stari Žirovci sprva rekli »grenčerji«, po nemški besedi za mejo (die Grenze), so bili v glavnem Srbi. Financarji, »zvaničniki finančne kontrole«, pa so bili po poreklu dveh vrst. V prvi rundi je prišlo že leta 1921 v Žiri na mejo v službo kakih dvajset Rusov oziroma Ukrajincev. To so bili vranglovci, ruski belogardisti pod poveljstvom generala Wrangla, ki so se pred Rdečo armado umaknili na Krim in bili tu do konca potolčeni. Preživele so rešile britanske in francoske ladje. Del teh ubežnikov je sprejela Jugoslavija in jih – kot dokaj dobro izobražene in izvežbane – vzela v državno službo. Žirovski so se pisali: Demoke, Gluhodedov, Ivanov, Kozlov, Lubsky, Petrosenko, Ponomarenko, Razovajev … Pozneje so prihajali še novi žandarji in financarji, ki so bili Slovenci. Njihovi priimki: Božiček, Kopčavar, Jenštrle, Korač, Modic, Namar, Romih …

V tridesetih, ko se je spričo agresivnih dejanj Italije in Nemčije stopnjevalo predvojno vzdušje, so tudi rapalsko mejo vse bolj utrjevali. Na italijanski strani so začeli že 1932 graditi Alpski zid (AZ, Vallo Alpino), na jugoslovanski so se odzvali šele po sklenitvi osi Rim-Berlin (1937) in po nemški zasedbi Avstrije (1938) in v letih 1939-41 pospešeno gradili Rupnikovo linijo (RL). Edina večja utrdba AZ, ki si jo lahko ogledamo v žirovski bližini, je mogočni in odlično ohranjeni bunker vrh hriba Mali Kovk (784 m) nad vasjo Ravne pri Žireh. Druge so zgradili v zaledju. Posebno močno so utrjeni glavni vrhovi (Lajnar, Možic, Porezen, Jelenk) ter nekateri položaji nad Idrijo (Podroteja, nad sotočjem Idrijce in Zale) in Godovičem. Prej omenjene zgradbe, ki so bile zgrajene v neposredni bližini meje, niso bile namenjene obrambi, ampak predvsem nastanitvi vojaštva. Večjih objektov AZ torej v bližnji okolici Žirov ni, zato pa so na Žirovskem vrhu ohranjene največje utrdbe RL.

Kontrabant

Ljudje so se kmalu naučili na novo postavljeno oviro v obliki meddržavne meje na različne načine premagovati. Najbolj »izvirni« je bil gotovo kontrabant, po italijansko contrabbando (novolatinski contra bannum = klub prepovedi). To je bilo donosno, a tudi tvegano početje; nekatere je stalo premoženje in celo življenje. Najbolj iskano jugoslovansko blago na italijanski strani je bil t. i. eksportni tobak. Splačalo se je tihotapiti kavo, saharin, sladkor in moko, šla so tudi jajca in maslo pa vžigalniki in karbid; poleg neživega in drobnega blaga so tihotapili tudi živo in veliko »robo«, živino in konje. Od materiala pa les. Da se je splačalo, pove podatek, da je bilo uradno tečajno razmerje ena lira za dva dinarja. Cena prešvercanega konja pa je bila na oni strani v lirah enaka tostranski v dinarjih! Na hrvaških sejmih v Karlovcu in Bjelovaru si konja dobil že za manj kot 3000 din, če si ga uspel pretihotapiti v Italijo pa 4000 lir oziroma 8000 din. Zaslužek je bil torej vsaj stoodstoten. Pri nekaterih artiklih pa še večji. »Za kavo, sladkor in moko so v Italiji iztržili dvakrat več, kot je stala v Jugoslaviji, za meso oziroma živino trikrat več, za tobak štirikrat več, za saharin pa celo petkrat več. Kilogram riža je v Jugoslaviji stal 16 din, v Italiji 2 din. Za kilogram kave pa si lahko dobil kar dve odeji«, je v svojem diplomskem delu po pogovorih s še živečimi pričami kontrabanta ugotovila zgodovinarka Vlasta Pečelin. Finančni učinek je dopolnilo moralno zadoščenje. »Zavednim in kljubujočim Slovencem je dober zaslužek obogatila še zavest, da so zopet uspeli prelisičiti italijanske vsiljivce.«

V obratni smeri, z zahoda na vzhod, je bil promet bistveno manjši. Z italijanske strani so nosili riž, kavo, kjantarice, sadje, dežnike, tekstil, tudi čipke … Vino se je v Italiji dobilo že po eno do dve liri za liter, v Jugoslaviji se v trgovinah sploh ni prodajalo, smeli so ga točiti le pod državnim davčnim nadzorom v gostilnah, kjer je stalo najmanj deset dinarjev liter. Najbolj donosno in hkrati nevarno pa je bilo na idrijsko-žirovskem odseku tihotapljenje živega srebra. Tega so v rudniku kradli in ga v steklenicah nosili čez mejo, kar že zaradi teže ni bilo lahko. Ena pollitrska steklenica piva je, napolnjena s Hg, tehtala sedem kilogramov in pol.

Življenje ob meji

RM je v življenje ljudi ob njej vnesla velike spremembe. Med posameznike, družine, vasi in mesta, ki so bila še v začetku novembra 1918 bližnji sosedje, je kot zastor padla meja med dvema sovražnima državama z vsemi ovirami, ki so bile za tako mejo običajne. Pa ni šlo le za mejnike, zapore in vojaštvo, temveč tudi za spremembe v načinu življenja. Prosto gibanje posameznikov čez mejo ni bilo več mogoče, dovoljeno je bilo le na določenih prehodih in pod določenimi pogoji. Kmetje posestniki ob meji so postali dvolastniki, del posesti je prišel v drugo državo, domačija je bila v eni, katero od gospodarskih poslopij pa v drugi. V Mrzlem Vrhu nad Žirmi je kmetija pri Belinu, katere hiša je bila v Jugoslaviji, hlev pa postavljen tako, da si vanj vstopil v Jugoslaviji, izstopil pa v Italiji – tako je bil idealen kraj za kontrabantarsko primopredajo. Farani iz obeh Vrsnikov, Žirovnice in Breznice so bili na silo ločeni od svoje žirovske fare in pokopališča; odtlej so morali k maši v Ledine in tam pokopavati svoje mrtve. Enaka usoda je doletela šoloobvezne otroke, ki so morali namesto v slovensko šolo v Žiri hoditi v italijansko šolo v Ledinah. Da so se naučili italijansko, ni pravzaprav nič narobe, hudo je, če v šoli ne smeš govoriti svoje materinščine in ti pisno ukažejo, da nisi več Janez Tratnik, ampak Giovanni Trattini, tvoja vas ni več Žirovnica, po novem je Serovenza, šola ne stoji v Gorenjem Vrsniku, ampak v naselju z uradnim imenom Versenico di sopra …

Amore di frontiera, ljubezen ne pozna meja

Da »ljubezen ne pozna meja«, se je pokazalo tudi na RM. Vendar to razmerje ni bilo obojestransko. Italijani so bili pri domačinkah Slovenkah zelo uspešni, obratno »naši« niso niti poskušali, saj tudi ni bilo mogoče. Italijani so bili vsi po vrsti v raznolikih uniformah in tako že po videzu prekašali domače fante. Znali so šarmirati, prinašati darila, predvsem pa naj bi bili boljši tudi »pri delu« in ne le v besedah. V številnih primerih ni ostalo le pri bežnih stikih, mnoge domačinke so se z Italijani poročile in z njimi odšle.

Življenje ob RM je doslej najbolj celovito in zanimivo prikazal prof. Tomaž Pavšič iz Idrije v knjigi Ob stari meji, 1999. V nji se je sicer omejil le na odsek od Porezna do Novega Sveta pri Logatcu, vendar je v svojem popisovanju zajel vsa dejstva in dogajanja ob meji, od materialnih prek socialnih do duhovnih, od mejnih kamnov do hrepenenja. Posebno poglavje je posvetil tudi obmejni ljubezni, amore di frontiera. Začenja ga za verzom iz priložnostne popevčice, ki poje o mejah z Jugoslavijo, kjer živijo plavolaske, bionde: »Ai confini di Iugoslavia dove son bambine bionde …« Te pa osvajajo črnolasi mladci, ki so danes kot ljubimci priznani že povsem svetu in počaščeni z nazivom latin lover. Naša dekleta so jih imela priložnost spoznati že v letih po 1. sv. vojni, ko so se kar naenkrat pojavili v njihovih krajih, naši možje in fantje pa so jih v jezi in najbrž tudi iz zavisti označili za »laške plavšarje«.

Najbolj uspešni so bili v teh rečeh financarji. Pavšič navede, zakaj. »Varovali so mejo v carinskih in drugih pogledih. Svoje male vojašnice, težko bi jim rekli karavle, so imeli ponavadi na robu vasi blizu meje. Enakomerno so bili razmeščeni, poznali so vsako hišo, vsako družino in vsak grm ob meji. Narava službe jim je nalagala in omogočala, da so se stalno srečevali s civilisti po pašnikih, na sosedskih stezah in po gozdovih. Bili so mladi, lepi, urejeni, znali so biti prijazni in laskati dekletom in ženam.« Če k temu dodamo še dejstvo, da se domači fantje, ki so bili dostikrat revni in brezposelni, niso radi poročali ter da je marsikatera od domačink prišla s financarji v bližnji stik že kot kontrabantarica – ko so jo ti zajeli in se je skušala iz ujetništva rešiti na čim ugodnejši način – potem ni čudno, da so bili Fiamme gialle uspešni tudi, ko so bile predmet njihovega obmejnega ogledovanja bambine bionde.

»Laškim plavšarjem« bi delali krivico, če bi jih danes prikazovali zgolj kot nekakšne protislovenske negativce. Tudi pisatelj France Bevk, ultrazavedni Primorec, je enega od njih upodobil prav prijazno. »Povsod je že bil, vse je poznal. Tudi Tolminska mu ni bila tuja. Kot finančni stražnik na meji je prehodil vse hribe okoli Idrije in Cerknega. Našteval mi je vasi in z izgovarjavo pačil njihova imena. Kako je le mogoče živeti v tistih pustotah in strminah. To mi je rekel skoraj z očitkom, kakor da sem jaz ustvaril tiste vrtoglave samote, da jih je morala nato Italija zasesti in varovati. Bil je meščan, po narečju sem ga sodil za Napolitanca. Daleč od barov in plesnih dvoran je moral v dežju in blatu po razdrapanih klancih in sklizavih stezah vohati za tihotapci. Edini sladek spomin na tiste dni so mu bile ljubezenske pustolovščine. O naših ženah in dekletih ni govoril s tistim prezirom kot o deželi.« (Pot v svobodo, 1965)

Tudi naših deklet in žena, ki so jim »dajale«, ne smemo kar počez obsojati. Pavšič je v tem pogledu še posebej odločen. »Na tem mestu bi rad poudaril, da bi bilo zelo krivično in licemersko obsojati tiste predstavnice lepega spola, ki so se tako ali drugače čustveno povezale s temi tujci. Večina ljudi tudi ni mogla upati, da bo kmalu drugače in da bo Italija kdaj razpadla. Največkrat je šlo za čisto ljubezen, ki se naravno rodi med moškim in žensko. Kaj so morale prestati nezakonske matere, pa tudi srečno poročene z Italijani, vedo le one same. Določen del moških kakor tudi kaka ženska, ki so pustolovskega ali bolj lahkega značaja, pa je tako ali tako najti po vsem svetu. Marsikateri bivši financar ob stari meji se še danes, čeprav v visoki starosti, rad vrača v te kraje na prijateljske obiske in kateri od tistih prej omenjenih tridesetih je šele v povojnem času po poizvedovanju ali kako drugače zvedel za svojega očeta.«

Pavšič je, ko je na terenu zbiral podatke za svojo knjigo, ugotovil, da samo na tistem delu meje, ki ga obravnava, torej v kakih petnajstih naseljih, še zdaj (1999) živi vsaj trideset ljudi, starih najmanj petinpetdeset oziroma čez šestdeset let, katerih nezakonske matere so bile domačinke, očetje pa Italijani. Zvedel je tudi za celo vrsto deklet, ki so imele več sreče – da so se poročile in odšle v Italijo, kjer redke še zdaj živijo.

Nemško-italijanska meja na Žirovskem

Po napadu na Jugoslavijo so Žiri najprej zasedli Italijani, 27. aprila pa Nemci. Do razmejitve med njimi je prišlo 8. julija 1941 v Berlinu, kjer sta pogodbo o novi meji podpisala von Weizsäcker, sekretar v zunanjem ministrstvu, in italijanski veleposlanik Dino Alfieri. Meja med državama je v zgornjem delu ostala rapalska, a le do Žirov. Tu pa se je na Vrsniku oziroma na koti 724 m, kjer je stal glavni mejnik 40, namesto dotedanjega poteka proti jugu obrnila na vzhod. Od kote 724 je šla na Jurjev Kovk (726 m) in se z njega spustila do domačije pri Lukatu v Brekovicah, kjer je šla čez Soro in naprej po Martinjski grapi in Hleviški planini do zgornjega konca Račeve, od tod na Lavrovec in čez Polhograjske Dolomite do Šentvida na Ljubljano, od tu pa južno od Save vse do Gorjancev, do tromeje med Nemčijo, Italijo in NDH. Ljubljana z Notranjsko in Dolenjsko je prišla pod Italijo in postala glavno mesto Ljubljanske pokrajine (Provincia di Lubiana). Od žirovskega zaledja, od katerega je 12 vasi odrezala že RM, je nova razmejitev ločila še šest naselij: Brekovice, Izgorje, Opale, Podklanec, Ravne, Sovra. Če primerjamo ozemlje žirovske občine na dan razpada Avstro-Ogrske, 29. oktobra 1918, in ob uveljavitvi nove meje med Kraljevino Italijo in Nemškim Rajhom, 8. julija 1941, vidimo da je slednja manjša kar za 18 naselij! Kar je od nje ostalo, se je uradno imenovalo Gemeinde Sairach in sodilo v kranjski okraj (Kreis Krainburg) koroškega okrožja (Gau Kärnten).

Vzdolž te nove meje so uveljavili zelo strog režim. Izsekali so kakih 50 m širok obmejni pas in podrli vse hiše in gospodarska poslopja, ki so stala v njem. »Postavili so čez dva metra visoke kole, nanje so nato nastavili mrežo, za to ogrado pa so dali še bodeči žico. Namestili in položili so tudi mine, in sicer na italijansko stran mejne črte v oddaljenosti desetih metrov od žice. Najbolj so bile oddaljene rumene mine sifonarice, ki so bile predvsem strašilne. Narejene so bile iz navadne pločevine, ob sprožitvi pa je trajalo sedem sekund do eksplozije. Mine so bile povezane z žico, eksplozijo pa je povzročila prekinitev teh žic. Druge so bile črne mine, po obliki zobate, ki pa so bile veliko bolj nevarne in postavljene tik ob žici. Tretje so bile najbolj nevarne in so delovale na pritisk 30 kilogramov, eksplozija pa je nastala takoj ob pritisku. Postavili so jih na cestah, poteh in na tistih mestih, kjer je bil opažen kakšen prehod.«

Te mine so povzročile številne žrtve; na žirovskem koncu na razdalji štirih kilometrov kar osem smrtnih žrtev, pet odraslih moških in trije dečki. Med moškimi so bili trije kmetje v civilu ter po en partizan in domobranec. Že to nam pove, kdo in zakaj je hodil čez mejo. Partizani in domobranci zaradi vojaških razlogov, kmetje zaradi šverca, dečki pa v nevarni igri.

Povojne žrtve Rapalske meje

Kdaj je bilo konec RM? V odgovoru na to vprašanje so mnogi v zmoti, ko mislijo, da se je vdala hkrati z Italijo, 9. septembra 1943. Vojska Kraljevine Italije, ki je to mejo zasedla in jo varovala, je po tistem velikem dnevu res odšla in se ni več vrnila, Italijo so zasedli Nemci. A meje imajo to čudno lastnost, da formalno oziroma na papirju veljajo še tudi, ko jih dejansko oziroma na terenu ni več. Tako je bilo tudi z RM. Jugoslovanska armada je spomladi 1945 osvojila in zasedla celotno Primorsko. Iz Trsta se je morala na zahtevo zahodnih zaveznikov umakniti in tu je nastala Cona A pod zavezniško vojaško upravo. Glavnina znova osvojenega ozemlja onstran RM pa je ostala pod jugoslovansko vojaško upravo in se imenoval Cona B. RM je bila mednarodno pravno še vedno v veljavi, zasedle so jo enote KNOJ. »Knojevci so bili neomejeni gospodarji rapalske meje. Četudi so domačini ob meji pod budnim očesom stražarjev precej svobodno prehajali po malih opravkih čez mejo, je bila ta meja še dve leti po vojni posebne vrste preizkus in vaja za tisto nesrečno in sramotno železno zaveso, ki je dolga desetletja pritiskala na evropske narode«, meni prof. Pavšič. Knojevci so bili z mnogimi domačini v zelo prijaznih odnosih in ti pri prehajanju meje niso imeli težav. Hudo pa je bilo, če se jim je kdo zameril. Takega je lahko doletela tudi smrt.

Tak je primer Pavle Vončina iz Masor, ki so jo ubili 9. januarja 1946 v Mrzlem Vrhu. Prijeli so jo na oni strani meje, dva sta jo gnala mimo Tušarja in mimo glavnega mejnika 38 na žirovsko stran in jo ustrelila v bližnjem gozdu – češ da jima je poskušala pobegniti. Na jugoslovansko stran najbrž zato, da bi se izognili morebitnemu mednarodnemu incidentu, ki bi lahko nastal, ker je imela Pavla stalno bivališče v coni B Julijske krajine, ta pa je po mednarodnem pravu uradno še vedno sodila pod Italijo. In zakaj so jo ubili? Bila je podjetna prekupčevalka s špicami, ki jih je nosila s primorske na gorenjsko stran in jih tu prodala. Knojevci so jo enkrat že prijeli in popisali, ji odvzeli čipke in jo naznanili sodišču, od katerega je po smrti dobila poziv na obravnavo. Na svarila knojevcev se ni ozirala in je švercala naprej. Bila je lepa, »ena najlepših deklet v idrijski dolini« in zelo samozavestna. Njena fotografija krasi naslovnico Pavšičeve knjige, prekrižana s sliko meje in glavnega mejnika 38, ki je bil zadnja in nema priča njene poti v smrt. Ena od možnih razlag bi lahko bila tudi tista, po kateri se je 22-letna lepotica nekomu od knojevcev zamerila zato, »ker mu ni dala«. Kakorkoli že, bila je ena zadnjih žrtev RM. Njenim domačim niso dovolili, da bi jo pokopali v domači fari. Brez cerkvenega pogreba so jo zagrebli na pokopališču v Novi Oselici.

Sklep

Spomini na RM in vse, kar se je ob njej zgodilo v letih od pozne jeseni 1918 do konca poletja 1947, torej še živijo. RM so de iure enostransko ukinili že Italijani sami, ko so v Berlinu podpisali pogodbo o novi državni meji med Italijo in Nemčijo. De facto pa so jo vojaki, pripadniki KNOJ, zapustili šele po 15. septembru 1947, ko je bila uveljavljena mirovna pogodba z Italijo, z njo ukinjena Cona B Julijske krajine (te ne smemo zamenjevati s Cono B STO) in s tem Primorska tudi uradno priključena k FLRJ. RM je v življenje Slovencev in še zlasti tistih, ki so ob njej živeli na eni in na drugi strani, posegala kar 29 let. Zarezala je v narodovo telo, posegala v vsakdanje življenje ljudi, netila sovraštvo in ljubezen, spodbujala iznajdljivost in kontrabant, pobrala številne upe in življenja … Zdaj živi le še v spominih. Veliko je bilo zapisanih, še več pozabljenih.

Kronologija rapalske meje

1915

26. aprila v Londonu: podpis tajnega pakta med antanto in Italijo, ki tej obljubi tuja ozemlja za vstop v vojno na antantni strani.

1918

3. novembra: Avstro-Ogrska podpiše premirje, njena vojska se začne umikati s Piave v notranjost Slovenije, italijanska ji brez boja junaško sledi in zaseda v Londonu obljubljena ozemlja.

27. novembra: italijanska vojska zasede Idrijo, še istega dne pride italijanska patrulja iz Osojnice v Staro šolo v Žireh.

1920

12. novembra v Rapallu: podpis pogodbe o novi državni meji med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo (SHS).

1931

Januarja v Rimu: italijansko vojno ministrstvo izda okrožnico Circulare 200, po kateri začno že v letu 1932 sistematično graditi utrdbe ob meji z Jugoslavijo; te sodijo v utrdbeni sistem, ki se razteza vzdolž celotne kopenske meje Italije na severu in je znan pod imenom Vallo Alpino, Alpski zid.

1938

3. novembra: za načelnika štaba utrjevanja imenovan general Leon Rupnik, po njem se še danes imenuje utrjena Rupnikova linija, katere gradnjo je vodil vse do napada na Jugoslavijo.

1941

11. aprila, na veliki petek: po večdnevnem topniškem obstreljevanju Žirovskega vrha si italijanske kolone končno upajo v izpraznjene Žiri.

8. julija v Berlinu: podpis pogodbe o novi razmejitvi med Italijo in Nemčijo na območju Slovenije; od nekdanje tromeje do Žirov je meja ostala rapalska, južno od Žirov se je obrnila na vzhod, proti Ljubljani.

1943

9. septembra: kapitulacija Italije in začetek množičnega umika italijanske vojske z rapalske meje.

1947

15. septembra: uveljavitev mirovne pogodbe med republikama Italijo in Jugoslavijo, podpisane februarja tega leta, po kateri se ukine cona B Julijske krajine (ne mešati s cono B STO) in se Primorska tudi uradno priključi k FLRJ. Tako je dokončno ukinjena RM, ki je v življenje krajev in ljudi ob meji posegala skoraj 30 let (1918-47).

2005

15. september: ta dan se prvič praznuje dan priključitve Primorske k Sloveniji, ki ga je za državni praznik tega leta razglasil Državni zbor RS. Žal ima praznik nekatere pomanjkljivosti: ni dela prost dan, v Občini Žiri pa z obžalovanjem ugotavljamo, da je deset naselij, ki so bila v občini do novembra 1918, še vedno »pod Italijo«, na oni strani RM.

Izbrani viri

Knjige in druge publikacije. Ljubiteljem utrdb, ki jih dediščina rapalske meje zanima bolj kot druge, priporočamo, da vzamejo v roke katero od knjig, ki so bile o njej napisane. Priporočamo zlasti naslednje:

- Tomaž Pavšič, Ob stari meji, Pričevanja in spomini, Idrija 1999, ponatis 2006.

- Aleksander Jankovič-Potočnik, Rupnikova linija in Alpski zid, Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941, Vrhnika 2004.

- Miha Naglič, Dediščina rapalske meje, Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918-43(47), Žiri 2005.

- Miloš Habrnal in sodelavci, Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926-1941, izdano na Češkem, 2005.

Internet. Utrdboslovci imajo seveda tudi svoje spletne strani, najboljše med njimi so tele:

- Alessandro Giudici, http://http://www.valloalpino.com//

- Aleksander Jankovič-Potočnik, http://arscartae.com//

- Site O, osrednja svetovna utrdboslovna spletna stran: http://http://www.siteo.com//

- Zavod za pospeševanje turizma Blegoš, Škofja Loka: http://www.lto-blegos.si/

Ustni viri. Še so med nami posamezniki, ki so ob rapalski meji in z njo živeli in vedo o njej veliko zanimivega povedati. Žal jih je vsak leto nekaj manj, zato pohitite; če jih boste prav vprašali, se bodo že razgovorili.