Kupili so nama novi punčki
Ko sva bili še čisto majhni (14)
Med vojno nisem marala hoditi k Jagru. V trgovini so prodajali tudi petrolej, ki mi je zelo smrdel. Gospod Jager je bil prijazen trgovec. Če sva se le odločili, da greva s staro mamo v trgovino, sva s sestrico dobili sladkorček.
Nekega dne je bila pred trgovino velika gneča. Kmalu sva opazili, da prodajajo velike punčke. Najini punčki sta bili majhni in že zelo oguljeni, ker sva jih, ko sva hodili spat, stiskali k sebi. Zaželeli sva si, da bi tudi midve imeli tako lepo in veliko punčko. Kupili so nama vsaki svojo. Teta Fani je zanju nakvačkala lepi oblekici. Na ti punčki sva morali zelo paziti, zato sva se ju kmalu naveličali in ju pustili v pletenih otroških vozičkih. Raje sva imeli svoji stari punčki, narejeni iz blaga, ki so ju morali domači včasih ob večerih, ko sva odhajali spat, iskati vsepovsod po drvarnici. Svoji stari punčki sva smeli nositi s seboj tudi na polje, da je nama čas na »plahti« hitreje mineval.
Drugih igrač iz svojega otroštva se ne spominjam, razen velikega rumenooranžnega metulja na kolesih. S sestro sva imeli vsaka svojega. Lahko sva ga pritrjenega na palico potiskali pred seboj.
Igrači je poslala za naju s Češke teta Lenka, mamičina teta, ki je bila tam poročena. Metulja sta kmalu obtičala nekje v šupi, kamor smo spravljali listje in kjer sva uživali, če so nama dovolili, da se povaljava po njem.
Najine igrače so bili tudi predmeti, ki so stali na dvorišču. Vedno sva se radi igrali s »šajtrgo«. Vanjo sva metali vse, kar nama je prišlo pod roko. Na koncu je stari ata spravil v »karjolo« še naju in vse skupaj popeljal na mostiček. Šalil se je, da naju bo stresel v Graben k pupkom. Pupkov sva se zelo bali. Ker sva vedeli, da tega ne bo storil, sva v tej igri zelo uživali.
Pošta
Poštar je bil star, meni neznan »stric«. Na vogalu Teranove hiše je bil rdeč poštni nabiralnik. Z najine klopi pri kuhinjskem oknu sva večkrat opazovali, kako so redki mimoidoči vanj metali pisma. Radovedno sva opazovali »strica«, ki je praznil predal in spravljal pošto v veliko, staro in oguljeno poštarsko torbo. S tako veliko torbo je prišel včasih tudi k nam v kuhinjo. Nekoč je vstopil prav veselo in mahal s kartico proti nama, ki sva radovedno stali na klopi. Povedal je, da je kartica za naju. Bili sva presrečni, ker sva pričakovali, da nama od daleč piše naša mamica. Tudi stara mama je bila vesela pošte. Prebrala je lepe pozdrave od strica Franceljna iz Rusije. Poštarju sva se lepo zahvalili in ga prosili, naj nama kmalu prinese pošto od najine mamice. Pokimal je z glavo, nekaj zamrmral in hitro odšel. Potem sva vsakokrat, ko sva ga opazili s tisto veliko torbo, povprašali po pošti od najine mamice. Vedno sva bili razočarani ...
Nekoč sva se odločili, da napiševa pismo mamici midve sami. Na kuhinjski mizi sva našli star papirnat »škrnicelj«. Na okenski polici je bil vedno majhen svinčnik, s katerim se nisva smeli igrati, ker so se stari starši bali, da bi ga kam založili. Mislim, da sem takrat prvič držala svinčnik v rokah. Nisva znali risati, kaj so črke, tudi nisva vedeli. Okorno sem pritiskala svinčnik na vrečko in ga vrtela v krogu tako, da je nastal neurejen klobčič. Sestrica je nato obrnila vrečko na drugo stran. Njej je uspe lo kracati hitreje. Potem sva si povedali, kaj sva napisali. Glasilo se je takole: »Mamica, hitro se vrni, midve sva zelo pridni. Prosiva Te, pridi!«