Varčevali smo, pa nam ni manjkalo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 21:55

Kakšen kup starih dokumentov, pisem in fotografij, 1. del

»Letošnjo pomlad sem imela velike zdravstvene težave. Bil je pravi čudež, da sem po ustavitvi srca in počeni dimeljski aorti sploh ostala živa. Ko sem prišla k sebi, se mi je zdelo, kot da sem se na novo rodila,« pripoveduje Jana.

Ker je bila vse življenje zelo aktivna, ji je začel iti prisilni počitek kmalu zelo na živce. Sin ji je prinesel prenosni računalnik, tako da je lahko delala iz postelje. Mož je namesto nje brskal po bogatem arhivu, ki ji ga je o prednikih zapustil oče, kar nekaj časa pa se je zamudil tudi v zapuščeni Janini rojstni hiši, kjer je bilo po sobah, v skrinjah in predalnikih shranjenih kup starih dokumentov, pisem in fotografij.

»Skoraj štiri mesece sem potem izmenično pisala, spala, počivala, poslušala glasbo, sprejemala obiske in uživala. Toliko delovnega elana, kot sem ga imela takrat, nisem imela nikoli poprej,« pripoveduje.

»Imam samo sestro Miro, od mene je starejša deset let, je pa nezakonska. Njen oče je padel prvi mesec, ko so ga vpoklicali v nemško vojsko. Oče in mati sta se poročila leta 1948, spoznala pa sta se v partizanih. Bila je bolničarka on pa intendant. Oba sta imela za seboj težki zgodbi. Očetova prva žena je skupaj z otrokom umrla pri porodu. Mamin in očetov odnos je bil od prvega trenutka, ko sta se spoznala, bolj prijateljski kot ljubezenski. Za poroko sta se odločila po pameti. Bolj je šlo za to, da sta se zanesla drug na drugega.

Dogovorna poroka ni bila napačna. Kar dobro sta vozila skozi življenje. Oče je bil že zelo mlad invalidsko upokojen. Žal pa so ga v času, ko je nehal hoditi v službo, doletele travme zaradi smrti prve žene. Še na starost si je očital, da jo je v času poroda pustil samo. Neštetokrat sem ga ponoči držala za roko, ko se mu je bledlo in je govoril neumnosti. Bil je garač, neprestano je nekaj počel, hišo je za časa življenja vsaj trikrat obnovil. Ko sva se z možem lotila lastne gradnje, je bil prvi na gradbišču in zadnji je šel domov.

Oče je bil delovodja, mama je vodila računovodstvo, rekla bi, da nam denarja ni manjkalo. Nismo pa bili razsipni, to pa ne! Ko je ata nehal kaditi, je vsak teden vrgel v hranilnik znesek, ki ga je pred tem zapravil za cigarete. Prihranjeni denar smo poleti, ko smo šli na morje, zapravili za sladoled in kakšno večerjo. Mama je imela zelo rada ribe, ata pa ji je rad ustregel in naju je zato vsak drugi dan peljal v kakšno dobro gostilno. Čevlje sem nosila toliko časa, dokler ni čevljar, ki mi jih je popravljal, obupal nad njimi. Kupljene higienske vložke sem uporabljala le, ko sem šla v šolo, doma sva imeli z mami na voljo 'pinte', ki jih je izdelala še stara mama. Tudi pri elektriki smo 'šparali'. V jesensko-zimskem času so prišli na obisk sosedje, ob svečah smo sedeli okoli peči, se pogovarjali, Menard je zaigral na orglice, Zofi pa nam je pripovedovala zgodbe iz predvojnih časov. Moji starši so ljudi delili na dobre in slabe, na tiste, ki so vse, kar so zaslužili, hitro potrošili, in na one, ki so bili takšni kot mi: varčni. Čeprav smo imeli le manjšo njivo, smo zelenjavo, zelje, krompir in fižol (turka) pridelali sami. Edino razkošje, ki si ga je oče s težkim srcem privoščil, je bila zamrzovalna skrinja. K hiši je prišla prej kot pralni stroj. Pri babici so vsako zimo zaklali prašiča, kravo in telička, tako da nam mesa ni manjkalo. Za sproti smo imeli zajce in kokoši. Varčevalo se ni edinole pri dolžini oblek, ki sem jih nosila. Te so morale biti zmeraj malo čez koleno. Pa bi tako rada bila bolj moderna, a me je ata tako čudno pogledal, da sem se v trenutku nehala kujati. Kot prvoborca sta imela pravico do brezplačnih toplic, tudi do zobozdravstvenih storitev. Nikoli se jima ni zdelo krivično do drugih, da imata takšne storitve zastonj.

Starejša ko sem bila in bolj ko se je vojna odmikala v preteklost, pogosteje je med odraslimi prihajalo do prepirov. Babica po mamini strani je kot učiteljica sodila med intelektualke (ded je bil že dolgo pokojen), stari starši po očetovi strani pa so imeli pred vojno eno večjih kmetij v okolici Ljubljane. Po vojni so jim precej zemlje odvzeli. Očetu se je v duhu njegovih idealov to zdelo prav, zaradi česar so njegovi starši z njim pretrgali vse stike. Do otoplitve odnosov je prišlo šele, ko se je oče upokojil oziroma ko je njegova mama hudo zbolela. Ko jih je nekoč obiskal, so mu izročili celo škatlo papirjev. Mislim, da je vpogled v dokumentacijo, ki je razkrivala, kdo vse si je njihovo zemljo zastonj prilastil, mojega očeta streznila. Spoznanje, da ni vse zlato, kar se sveti, je bilo zelo mučno. Zelo ga je bolelo, ko je videl, da si je nekaj medvojnih kameradov na našem zgradilo hiše, za parcele pa niso odšteli niti dinarja.

Mama se je vse življenje izobraževala, upokojila se je kot ekonomistka. Oče ni imel nikoli časa za knjige. To pa za njun zakon ni bilo najboljše. Razlike niso bile opazne, dokler se ni upokojil. Ne vem, zakaj ji je šel šele takrat, ko se je ves dan 'valjal' po hiši (njene besede), tako na živce. Do njega je postala precej vzvišena, tega pa njegov ponos ni najbolje prenesel. Da bi mami dokazal, da ni tako zabit, kot misli, se je vrgel v rodoslovje. V nekaj letih je ugotovil, da so prišli njegovi predniki iz Saške, iz okolice mesta Zwickau. Po njegovih podatkih sodeč se je prišlek, imenovan Johan, najprej zaposlil v Železnikih, v rudniku železove rude, šele potem ko je spoznal svojo bodočo ženo Irmo, je skupaj z njo, ker je bila edinka, zagospodaril na njihovi kmetiji. O prednikih smo se pogovarjali le na štiri oči. Staršem se je zdelo sramotno, da bi ljudje izvedeli, da so bili očetovi predniki Nemci, proti katerim se je v NOB štiri leta boril. Vem, da se danes te besede slišijo smešno, a pred petdesetimi in več leti je bilo vse drugače.

Starejši ko je bil, bolj je postajal ljubosumen. Takrat sem bila že poročena, živela sem v Ljubljani, in ker nisem imela vozniškega dovoljenja, sem prihajala na obiske le, ko me je peljal mož. Bolj ko sem mu govorila, da mami kakšen drug moški ne bi padel na pamet, manj me je poslušal.«

(Konec prihodnjič)