Umrla je ljubenska stara mama

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 31. julij 2024 / 13:44

Ko sva bili še čisto majhni (13)

Svoje stare mame Angele iz Ljubnega na Gorenjskem se ne spominjam. Moj oče jo je imel zelo rad. Po rodu je bila Rezijanka in ponosen je bil, kadar je z njim govorila po rezijansko, ko je bil še otrok. Starega ata iz Ljubnega se spomnim najprej samo po tem, da nama je naredil zimske čevlje. Dobiti čevlje med vojno je bilo težko, zato sva, kadar sva obuli tople čevlje pozimi, vedno rekli: »Stari ata iz Ljubnega nama jih je poslal.« Spomin na podobo ata Alojza mi seže v leto 1945, po koncu vojne, ko je prihajal k nam na obisk. Najbolj mi je ostalo v spominu, da je hrkal in pljuval na tla v kuhinji. Mamica je vzela iz štedilnika pepel, posula pljunek in ga z metlico pometla na smetišnico. Nama se je zdelo to grdo, a nama je mama razložila, da stari ata pač ni navajen uporabljati robcev.

Stari ata je bil vdovec, ker je stara mama umrla med vojno. Njenega pogreba se spominjam le bežno. Najbolj sva bili s sestro veseli novih črnih oblekic z belimi pikicami. Vsi domači so se oblekli črno. Rekli so nama, da je umrla ljubenska mama in da gremo na pogreb. Veselila sem se vožnje z vlakom. Najbližja pot do železniške postaje je bila po Žanovem klancu navzgor, nato pod Velbom mimo Lerha. Te poti pod Velbom se dobro spominjam, ker me je bilo temačne poti strah. S sestrico sva smeli na vlaku sedeti pri oknu in opazovati bežečo pokrajino. Na Otočah smo izstopili. Spomnim se mostu čez Savo in da od Posavca dalje nisva hoteli hoditi, tako da so naju morali nositi.

To pot smo takoj po vojni ponovili z mamico in atkom. Zame je bila dolga in mučna, ker me ni hotel nihče nositi, saj so rekli, da sva z Marico že dovolj veliki, da lahko hodiva sami.

Na pokopališču ob maminem grobu je oče jokal. Takrat ko je umirala, je bil s Prešernovo brigado na Turjaku. Ni se mogel posloviti od nje, čeprav ga je težko pričakovala. Ni vedela, da je sin v partizanih, saj so ji to zaradi njene hude bolezni zamolčali. Ko je naš atek zvedel za smrt svoje mame, je napisal tole pesem:

Mami v slovo

Mati, Ti me kličeš,
ko zadnja ura bije Ti,
kje sin si, da Te ni,
ko mati zadnjikrat
Te videti želi?

Zvon mrtvaški je zapel,
sin do Tebe ni prišel,
ne more – predaleč je.
Mati, venček na grob položijo
Ti hčerkice.

Nisi vedela, kje sin sem Tvoj,
na Dolenjskem bijem trdi boj,
za pravico se borim,
narod svoboden videti želim.

Ko svobode prišel bode dan,
k Tebi, mati, se podam.
Venec na grob Ti bom položil,
trpljenje sina partizana
Ti potožil.

Spisano 11. novembra 1943

Kupili so nama novi punčki

Od naše hiše navzgor je bila v Tevževi hiši trgovina gospoda Jagra. Stara mama je hodila k Jagru in tam nabavljala vse, kar je lahko dobila na karte. Včasih je prinesla tudi majhne vrečke, v katerih je bil nek prašek. Jezila se je nad njim, vrečke pa skrbno spravljala v predal na podstrešju. Ko sva s sestrico že hodili v šolo, sva še vedno prihajali k starim staršem. Najbolj zanimivo se nama je zdelo, kadar sva se neopazno splazili na podstrešje in brskali po predalih. Odkrili sva cel predal tistih vrečk, ki jih stara mama ni znala uporabljati. V vrečkah je bil prah za puding.