Humanitarstvo kot rekreacija

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 28. maj 2015 / 12:35

Maj in junij sta meseca, ko pošten športni rekreativec izgubi kompas. Prireditev, tekmovalnega ali netekmovalnega značaja, je toliko, da človek porabi ves regres za startnine in ne za dopust, kot je tudi njega namen. Že nekaj časa se ne udeležujem nobenih drugih prireditev razen tistih, ki imajo v vabilu humanitarno noto. In če sem odkrit, je zdaj takih več kot pa klasičnih športno-rekreativnih dogodkov, na katerih si zapneš startno številko, se 'zlaufaš' do maksimuma, naužiješ svežega zraka, utrudiš mišice, zbistriš misli ... Prireditelji so za časa gospodarske krize (ne vem, ali še traja ali ne, saj sodeč po avtomobilih na parkiriščih vsake prireditve lahko sklepamo, da so golfisti začeli tudi teči, kolesariti, hoditi v hribe ...) prišli do ideje, da drugače kot s humanitarno noto ne bodo več mogli privabiti zadostnega števila udeležencev. Kar nekaj sezon je že minilo, odkar so humanitarne športno-rekreativne prireditve v trendu, zato je čas, da ugotovimo, ali je kaj haska od tega ali ne. Organizatorji pravijo, da je to še vedno premalo, da bi nekomu pomagali tako, kot hočejo ali so si zamislili. Kaj to pomeni? To pomeni, da pride premalo rekreativcev, ki bi s svojo donacijo pripomogli k uresničitvi cilja organizatorja. Premalo denarja za preveč truda, skratka! Bil sem celo toliko žleht, da sem vseskozi organizatorje upal vprašati, koliko tega denarja se zgubi oziroma ne najde poti do tistega, za kogar se zbira. Seveda nisem mislil, da napolni organizatorjeve žepe, ampak bolj za pokritje stroškov prireditve. No, nikoli nisem dobil niti najmanj sumljivega odgovora. Verjel sem in še verjamem prav vsem tistim, ki so mi zagotovili odgovor, ki pritiče takim prireditvam. Bilo me je sram svojega suma, ampak tak sem in tu si ne morem kaj dosti pomagati – oziroma takega so me naredili vsi tisti Slovenceljni, ki ob besedi humanitarnost najprej pomislijo na rop pri belem dnevu ali polnjenje lastnih žepov tistih, ki to organizirajo. Ko sem se poglobil v raziskavo, kdo take vrste prireditve sploh organizira, sem naletel na ljudi, ki imajo dobroto za skupni imenovalec. Dobroto so postavili pred zaslužek, kar – to si moramo priznati – pri nas ni ravno v modi. Od neštetih humanitarnih prireditev nisem mogel najti niti enega sumljivega tipa, ki bi imel namen vse nas pošteno obrati in vsa nabrana sredstva stlačiti v svoj žep namesto v žep tistega, zaradi katerega smo se zbrali. Zadnja taka prireditev, ki mi je segla v srce, je bila, ko smo zbrali toliko sredstev, da smo neki družini kupili pralni stroj. Pravzaprav bi lahko za zbrani denar kupili najboljši pralni stroj, kar jih na svetu obstaja, a se je organizator odločil, da kupi povprečnega, za preostanek denarja pa kupi še hladilnik. Družina je obnemela, v njihovih očeh smo športni rekreativci postali angeli. Imeli smo lepši občutek od tistega trenutka, ko ti poveznejo zlato medaljo okoli vratu ...