Po očetu Denisu na olimpijado tudi sin Isak

Po dvanajstih letih bo imelo slovensko veslanje znova svojega predstavnika na olimpijskih igrah. V Pariz odhaja Blejec Isak Žvegelj, sin Denisa Žveglja, dvakratnega udeleženca olimpijskih iger, ki je v Barceloni leta 1992 v dvojcu z Iztokom Čopom osvojil bronasto medaljo.

Bled – Kot pove Isak Žvegelj, ko ne vesla, veliko da na regeneracijo. »Rad kaj preberem, rad se družim, rad tudi kaj posnamem in napišem,« pojasni in doda: »Ko si enkrat v čolnu sam toliko časa, imaš tudi veliko časa za razmišljanje. Rad pišem dnevniške zapise, morda bodo nekoč izdani v knjigi,« napove svojo tiho željo zelo iskriv sogovornik. V prihodnosti namerava zaključiti študij v Združenih državah Amerike. »Študiram računalniško koginitivno znanost, zdaj pavziram, a študij nameravam dokončati.« Najprej pa so tu olimpijske igre, ki se jih neizmerno veseli.

Vaš trener Miloš Janša je bil že trener vašega očeta.

Milošev pristop je od vedno skrajno profesionalen. Vemo, kaj je treba narediti za trening, in na to smo povsem osredotočeni. To dvakrat dnevno ponavljamo iz dneva v dan. Zgodi se sicer tudi, da imamo kak dan prost, ampak vsekakor gre za rutinsko delo. Dela se čim več, čim bolj sistematsko, ves čas se spremlja napredek pri treningih. Delamo skupaj še z drugimi veslači, tako da se ves čas lahko primerjamo, kdo napreduje in kdo ne.

Lani ste sicer prvič nastopali v članski kategoriji, kajne?

Res je, od lani do letos se je moja forma stopnjevala. Letos sem v internih kvalifikacijah premagal Filipa Pfeiferja in si tako pridobil možnost olimpijskih kvalifikacij. Na evropskih kvalifikacijah v Szegedu sem bil četrti, na svetovnih v Luzernu pa deveti.

Ste se sicer že v otroštvu navduševali nad veslanjem?

V otroštvu nisem veliko razmišljal o veslanju. Doma smo imeli ergometer, včasih sem na njem malce veslal. Sicer pa sem treniral plavanje in bil osredotočen na to disciplino. Na neki točki sva z bratom oba nehala trenirati plavanje in sva šla v veslanje. Pravzaprav niti ni bila očetova ideja, da začneva veslati, bolj je dala pobudo mami, potem pa je tudi oče zapeljal zadeve v smer, da sva se začela ukvarjati z njim.

Plavanje in veslanje sta vsako na svoj način precej težki disciplini. Kakšen je bil vaš preskok od plavanja k veslanju?

Meni se je morda zdelo plavanje težje, bolj monotono, ves čas sem štel ploščice v bazenih. (smeh) Pri veslanju se mi je takoj zdelo dobro to, da je na neki način bolj družaben šport, tudi rad sem v naravi, tako da sem se hitro našel v njem. Mi je bilo pa plavanje zagotovo dobra osnova tudi za veslanje.

Je težje trenirati v enojcu kot v posadki ali je po eni strani lažje, ker se lahko zaneseš le sam nase?

Osebno sem sicer rad treniral v posadki, ampak na neki točki te dajo preizkusiti v enojca. Na začetku je težko, ampak se mi zdi, da potem tudi v enojcu najdeš družbo »sotrpinov«, treniraš z drugimi enojci. Čeprav nisi v istem čolnu, imaš pa družbo, s katero lahko sodeluješ. Težko je reči, kaj je lažje. Če imaš v posadki nekoga, ki ti gre na živce, tudi ni najbolje; potem je bolje biti sam. A če imaš dobro posadko, je super. Če je nimaš, je pa bolje veslati sam.

Zakaj po vašem mnenju v zadnjih dvanajstih letih v Sloveniji ni bilo vrhunskega veslača?

Ne vem točno, zakaj je prišlo do upada. Res je, da sta bila Iztok Čop in Luka Špik vrhunska veslača, če pomislimo, da sta barcelonske uspehe nadaljevala vse do Londona. Mogoče pa je ta upad povezan tudi s samim sistemom – v povezavi s službami, plačami. Težko je dejansko trenirati in zraven imeti šolo in službo ter vse skupaj usklajevati. Mogoče je tudi zaradi tega v Sloveniji manj veslačev, druge države jih imajo veliko več.

Kakšni pa so pogoji za trening pri nas?

Na Bledu je res idealna proga, poleti je mogoče malo gneče, kar je malce moteče, ampak vseeno je mogoče super trenirati. V Bohinju je tudi zelo dobro, tudi v Mariboru. Slovenija ima super pogoje za veslanje, tudi trenerje imamo na Bledu vrhunske. Pogoji so res dobri, zdi se mi, da se vrača zaledje talentov in potencialov.

Je vaš cilj na olimpijskih igrah v Parizu medalja?

Zagotovo je neki skriti cilj medalja, čeprav je dejansko glede na rezultate iz te sezone večina ljudi ne bi pričakovala. Ampak rad verjamem v najboljše možne izide, ne nazadnje je že to, da grem na olimpijado, zame velik uspeh. Želim si priti vsaj v B finale, se pravi med prvih deset. Se pa ne omejujem s cilji, vsak, ki gre na olimpijske igre, si želi doseči čim več.

Kakšen pa je bil sicer vaš letošnji najboljši rezultat?

Glede na čase je bil to Zagreb, ko sem dosegel čas 6:49, ki je tudi predstavljal velik napredek glede na lansko sezono. Glede na sam nastop pa težko rečem, kateri je bil najboljši; nastop je namreč odvisen tudi od tega, kakšen je veter, kako hitra je proga ... A sem imel letos že kar nekaj dobrih nastopov.

Najboljši pa še prihaja ...

Moja prva tekma na olimpijskih igrah je 27. julija, najboljši čas pa bo v finalu  ... (nasmeh)

Verjetno vam poleg dragocenih nasvetov trenerja Miloša Janše kak koristen nasvet da tudi oče Denis?

Moj oče ima zares neki poseben pogled na ta šport. Veliko mi pomeni, ko mi pokaže, kako on vidi sam zaveslaj. Tudi njegov pristop do treningov je poseben in se mi zdi, da mi koristi to, da vidim tudi njegovo perspektivo, da se lahko primerjam z načinom, ki ga je on imel včasih. Da malo tudi vem, kako je on razmišljal, da je prišel tudi do olimpijske medalje, pa potem malo primerjam, kaj mi še manjka, kaj že imam in kako bi lahko tudi jaz prišel do medalje.