Mojstricama veselje, nam bogastvo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. julij 2024 / 06:36

Razstava z naslovom Njuno veselje je naše bogastvo, ki je v poletnih dneh na ogled v Mestni hiši Gorenjskega muzeja, predstavlja mojstrovine poustvarjalk oblačilne dediščine Andreje Stržinar in Sonje Porenta. Prva kroji in šiva, druga veze, njuni izdelki pa navdušujejo z avtentičnostjo in vrhunsko izdelavo.

Razstava izdelkov poustvarjalk oblačilne dediščine Andreje Stržinar in Sonje Porenta, ki so jo pred dnevi odprli v Galeriji Mestne hiše in v Stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja, je že na uvodnem dogodku potrdila svoj pomen in široko zanimanje med ljudmi. »Razstavljamo sicer predmete, oblačila, ampak kaj bi ta brez ljudi. Brez tistih, ki jih naredijo, brez tistih, ki jih nosijo, in brez tistih, ki jih občudujejo. Pa tudi brez tistih, ki iz njih naredijo cel šopek, kot smo ga v muzeju s to razstavo,« je številne obiskovalce, kar nekaj jih je bilo oblečenih tudi v kostume narodnih noš, nagovorila mag. Tatjana Dolžan Eržen, ki je skupaj z dr. Ano Vrtovec Beno in v sodelovanju z obema avtoricama izdelkov pripravila razstavo z naslovom Njuno veselje je naše bogastvo. K pripravi razstave sta pristopili še oblikovalka prostora Ariana Furlan Prijon in mlada grafična oblikovalka Klara Peternel.

Obleka je dragocena

Obleka je bila nekoč mnogo bolj dragocena, kot to zanjo velja danes, kar je po besedah avtoric tudi eno sporočil razstave. »Danes smo za nekaj evrov, morda nekaj deset teh, vajeni nabaviti oblačilo, ki nam kaj hitro lahko sploh ni več všeč in nam ostane v omari, ga damo naprej nekomu drugemu, morda celo zavržemo. Zdaj živimo v zelo posebnem času, ko se izdela tako veliko oblek, da jih trideset odstotkov sploh nikoli ni oblečenih,« o današnjem odnosu do oblačil pove Tatjana Dolžan Eržen. »Nekoč pa je bila obleka dragocena dobrina, ker je bilo v njeno izdelavo vloženega več časa in s tem tudi dela.«

Te misli nas povedejo tudi k razstavi in obema mojstricama, ki v poustvarjanje in izdelovanje oblačil, ki so narodova dediščina preteklih stoletij, vlagata ogromno časa, študija in ročnih spretnosti. Zanju lahko rečemo, da sta se zljubili v našo oblačilno dediščino in sta jo s svojim znanjem in vztrajnostjo sposobni poustvariti, narediti na novo. »Prav zato so obleke, ki jih lahko vidite na razstavi, izjemno dragocene. To je hkrati tudi eno od sporočil te razstave, ki ga je treba širiti naprej,« še poudari Tatjana Dolžan Eržen.

Andreja Stržinar, ki izhaja iz Poljanske doline in živi na Hotavljah, se je s starimi načini krojenja in šivanja seznanila v službi v gledališkem ateljeju ljubljanske opere, danes pa sodi med najboljše poznavalce oblačilne dediščine in najnatančnejše izdelovalce kostumov, namenjenih prikazovanju nekdanjega oblačenja na Slovenskem. S tem se tudi preživlja. V središču pozornosti Sonje Porenta, ki živi in ustvarja v Medvodah, pa je proučevanje nekdanjih vezenin in izdelovanje replik in interpretacij oblačilne dediščine, s čimer se ukvarja že več kot 15 let.

Kot rezultat različnih spretnosti sicer drugačni, a hkrati dopolnjujoči se izdelki obeh mojstric so predstavljeni v dveh prostorih. »V Stebriščno dvorano smo tako umestili noše in kostume, v galerijskem prostoru pa so na ogled izdelki, pri katerih izstopa umetnost vezenja,« pojasnjuje Ana Vrtovec Beno, pri čemer prav tako zaradi načina in zahtevnosti izdelave poudarja dragocenost razstavljenih oblačil. »Tako sva si zamislili šest poudarkov s trajnostno noto 'Ali ste vedeli?'. To so: kakovostno blago za obleko, ki traja vse življenje, predelovanje oblačil odraslih v otroška oblačila, podarjanje oblačil iz mesta na podeželje, širjenje in oženje oblačil, učenje krpanja in od oblačil, ki so že povsem dotrajana, se shranijo gumbi, čipke, zaponke in se ponovno uporabijo.«

Izziv in veselje

Eden največjih poznavalcev oblačilne dediščine pri nas, s katerim sodelujeta tudi obe razstavljavki, dr. Bojan Knific, je o obeh mojstricah spregovoril v presežnikih. Povedal je, da sta pred leti na seminarjih na temo oblačilne dediščine in izdelovanja noš, ki jih je prirejal Javni sklad za kulturne dejavnosti, vedno znali postavljati prava vprašanja, on pa je po najboljši moči svetoval in odgovarjal. »Ne le njima, tudi drugim. Ampak večina je v tem delu videla težave, zato je treba veliko časa, saj nimamo pravega materiala, kdo bo pa to nosil, kako se bo to sploh obleklo, to bo predrago, skratka to se ne da ... Andreja in Sonja teh besed tako rekoč ne poznata. Običajno sta iz slišanega povzeli bistvo in se lotili raziskovalnega procesa, v katerega sta vložili svojo energijo in čas ter željo po ustvarjanju teh izjemnih oblačil.«

Povedal je, da Sonjo Porenta poleg natančnosti vodi izziv, o čemer govorijo trije konkretni primeri na razstavi: obnovila je posebno tehniko izdelovanja oglavja avbe, ki odtlej ni več izgubljeno znanje, tu je tudi izdelava črnega čelnika, ki se ga na tak način ni lotil še nihče, tretji pa je klasičen način vezenja, kar lahko na razstavi vidimo pri kožuhu.

Dodal je, da je Andreja Stržinar izjemna poznavalka oblačilne dediščine v celoti, ne le slovenske in oblačenja kmečkega prebivalstva, ampak odlično pozna vsa obdobja od srednjega veka do 20. stoletja. »Ne le da so oblačila videti taka, kot so bila nekoč, in da se trudi z izdelavo in pravimi materiali, pomembno je, da tudi zna krojiti kot nekoč. Ta znanja se z njo ohranjajo,« pove Knific in še doda, da sta obe kot nosilki vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine. Sonja Porenta kot vezilja po narisku in Andreja Stržinar kot izdelovalka pripadnostnih kostumov.

Zaljubljeni v dediščino

»Naše korenine, dediščina naših prednikov, ki so imeli izjemna rokodelska znanja, so zame veliko bogastvo. V te izdelke sem se zaljubila, jih občudovala, z znanji, ki sem jih pridobivala, pa sem vse podrobnosti, stare postopke, ki se danes izgubljajo, hotela vnesti tudi v nova dela,« je povedala Andreja Stržinar. »Za to delo se trenutno navdušuje tudi hči Klara, ki se je že veliko naučila od mene, na kar sem zelo ponosna.«

Sonja Porenta pa je ob razstavi povedala, da je to, kar je nekoč počela spontano za osebno rabo, preraslo v nekaj neprecenljivega, tako zanjo kot tudi za širšo skupnost. »Rdeča nit vsega je vezenina. Bogastvo dediščine v vezenini je ogromno, samo treba ga je videti in spoznati. Mene vodi izziv. Ta je tisti, ki me pritegne k določenemu izdelku, ki ga poskušam na novo narediti. Od vsega začetka imam dobre sopotnike, ki mi strokovno pomagajo, me usmerjajo, mi dajejo podporo in tudi energijo za delo.«

Če so vsi kostumi, ki jih je izdelala Andreja Stržinar, za razstavo izposojeni od različnih folklornih skupin, za katere jih je sešila, pa so pokrivala in druge vezenine iz zbirke Sonje Porenta.