Sodelovanje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 14. julij 2024 / 10:37

Ali pa samo sobivanje? Narava medsebojno sodeluje po točno določenem redu. Veliko zakonitosti je človek že odkril, še več jih bo. Narava nima vrednostnih sodb, le deluje po svojih merilih in zakonitostih – letni časi se izmenjavajo, pretvorba vode iz ledu v tekoče stanje, v paro in spet v padavine, rastline imajo svojo rast natančno določeno, razmnoževanje, rojstvo, rast, smrt so procesi, ki jim je podvržena vsa narava, čebele in cvetlice, plenilci v gozdu po nekem redu lovijo npr. srnjad, plima in oseka, s pomočjo fotosinteze rastline sončno energijo pretvorijo v kemično. Narava okoli nas je prepletena z natančno urejenimi procesi in sodelovanji, ki omogočajo vzdrževanje življenja in ravnovesja v ekosistemih. Opazovanje teh naravnih pojavov nam pomaga bolje razumeti kompleksnost in lepoto sveta, v katerem živimo. Poznano je t. i. Finonaccijevo zaporedje in zlati rez – najbolj ga poznajo matematiki in naravoslovne znanosti. Primeri: razporeditev listov na steblu (zaradi optimalnega dostopa sončnih žarkov), razvoj vejevja in koreninskega sistema, razporeditev lusk v storžu, razne naravne spirale … Če povzamemo: narava je zelo zelo natančna. Človek sem in tja odkrije neke naravne zakonitosti in se veseli odkritja. V resnici je vse že v naravi in bolj kot ji sledimo, boljše je za nas. Mimogrede, Finonaccijevo zaporedje (kot naravni zakon) je močno prisotno tudi v anatomiji človeškega telesa, npr. razmerje med višino glave in telesa je precej konstantno, enako dolžina rok in podlakti … Torej v naravi vse med seboj sodeluje. Na načine, ki jih mi še ne poznamo.

Kaj pa če je znotraj, v človeškem telesu, enako? Kaj če naši organi, kri, hormoni, nevrotransmiterji, celice, atomi in molekule, kosti, mišice … medsebojno sodelujejo? Kdo pravi, da to ni res? Saj smo del narave, kjer vlada absolutni red! Zdi se pa, da je nekaj drugače. Ne vem, ali lahko zavestno upravljamo sebe, je pa človek edino bitje, ki se zaveda samega sebe. Verjetno lahko vsaj deloma več vplivamo na svoja življenja kot npr. drevo.

Človeško telo ni le mesto biokemičnih procesov, temveč je živahna skupnost, ki nevidno deluje v harmoniji in sodelovanju, tako kot narava sama. V središču tega mikrokozmosa stoji srce, nežen motor, ki s svojimi ritmi določa življenjski pulz. »Pozdravljeni, prijatelji,« razglaša srce, »ponovno smo skupaj, da ohranjamo to telo v gibanju.« »Res je,« se odzovejo proteini, ki plavajo v krvi. »Mi smo tisti, ki prenašamo hranila, kisik in signale po celem telesu. Brez nas ne bi mogli delovati.« Kosti se oglasijo: »Ne pozabite na nas. Mi dajemo oporo, da se lahko premikamo.«

Ali smo res zavestni nadzorniki tega procesa ali zgolj priče neustavljivi moči naravnega reda, ki nas prežema?