Ko znaš, se s slamo lahko igraš

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 20. julij 2010 / 06:00

Joži Košak je ena zadnjih, ki še šiva nekdaj tako znane domžalske slamnike. A danes ji preproste slamice, ki so jih spletene v pokrivala včasih nosili predvsem premožnejši, povzročajo nemalo težav - kakovostne ržene ali pšenične slame se namreč ne da več dobiti.

Slamnikarstvo – obrt, ki je zaznamovala Domžale in širšo okolico, je danes le še del zgodovine, saj na dejavnost večinoma spominjajo le še klasi v domžalskem grbu in visok dimnik, ostanek nekdanje znane Ladstätterjeve slamnikarske tovarne, na parkirišču današnjega trgovskega centra – ter nekateri redki posamezniki, ki drobne slamice še znajo spretno vrteti med prsti in nato šivati v pokrivala in druge izdelke. Med njimi je tudi Joži Košak iz Domžal.

Da sta pšenična in ržena slama uporabni tudi za izdelovanje prestižnih slamnikov, so kmetje iz okolice Domžal, Mengša, Kamnika in Črnega grabna spoznali že konec 18. stoletja, dejavnost, ki naj bi se po nekaterih ustnih virih začela v vasici Ihan, pa se je zelo hitro razvila v eno najmočnejših obrti in kasneje industrij ob koncu 19. stoletja pri nas. Slamo so v kite v praktično vsaki hiši na tem območju pletli vsi – otroci, ženske, moški, mlajši in starejši, da pa so bili slamniki zares dobre kakovosti, je bilo treba poskrbeti že s pripravo slame. Ta je morala biti posebno gladka, dolga in bela, zato so jo sejali, želi in sušili posebej in zelo previdno, da je niso poškodovali. Do jeseni, ko se je začel čas za pletenje, so slamo posušili in jo skrbno ločili na debele in bolj tanke ter gladke in hrapave slamice. Tiste, nekoliko slabše kakovosti, so prebarvali z rdečo, modro ali črno barvo, najbolj pa so bili cenjeni slamniki iz čim bolj svetle in gladke slame, zato so slamo tudi belili ali v velikih posodah z žerjavico in žveplenim prahom tudi žveplali. Kot je mogoče razbrati iz številnih zgodovinskih virov, ki jih je zbral tudi pokojni domžalski kronist Stane Stražar, so se kmetje od jeseni, ko se je glavno delo na poljih končalo, vse do pomladi ob zabavnih in družabnih večerih, polnih različnih zgodb in pesmi, posvečali pletenju kit.

Izpod spretnih rok so iz slamic nastajale kite najrazličnejših vzorcev – več kot sto so jih poznali! Kite, ki so jih v gladke ali cik-cak vzorce pletli iz štirih, petih, sedmih, devetih, šestnajstih ali celo enaindvajsetih slamic, so navijali na lesene deščice, dolge 48 cm, ki so jih imenovali komolci. Ena kita, ki so jo takšni kmetje prodali naprej v slamnikarske tovarne, je bila dolga 25 metrov, za kar pa je bilo treba slamo zasukati kar 25-tisočkrat! Kite so od kmetov odkupili obrtniki in tovarnarji in iz njih sešili in na posebnih modelih oblikovali slamnike, ki jih je bogata gospoda ob koncu 19. stoletja nosila po vsej Evropi in tudi v Ameriki. Več kot milijon so jih v zlatem obdobju izdelali na leto, dobiček pa je v te kraje privabil več posameznikov, Slovencev, zlasti pa Tirolcev, ki so postavili nekaj mogočnih tovarn in obrtnih delavnic. Te so bile temelj razvoja tega območja in domačini še danes radi povedo, da so Domžale iz vasi v le nekaj desetletjih v eno bolj razvitih občin v Sloveniji zrasle prav na slamnikih.

S slamo se je v zgodnjem otroštvu srečala tudi Joži Košak, ki je bila rojena v Prelogu pri Ihanu v družini s šestimi otroki. Kite je pletla mama, Joži pa jih je že kot mlado dekle začela voziti v Univerzale, kjer so jih odkupovali in šivali v slamnike. V tovarni se je nato zaposlila tudi sama. »Celo življenje že delam s slamo,« smeje začne Joži Košak, ki je bila v Univerzalu zaposlena vse do upokojitve. »Slamnikov se je pri nas v Univerzalu takrat naučilo šivati veliko ljudi, a bolj malo jih to spretnost danes prikazuje drugim, predvsem pa je problem v materialu in strojih. Šivalni stroji, ki jih uporabljam tudi sama, so stari že 130 let; ko se bodo uničili, verjetno ne bo več mogla šivati. Oprema iz stare tovarne se je, kar je niso odkupili posamezniki, namreč uničila. Problem pa je tudi s slamo. Pšenične ni več, zato tudi sama šivam slamnike iz riževih slamnatih kit, uvoženih iz Kitajske, ki so še najbolj podobne rženim in pšeničnim, iz katerih so šivali včasih.«

Ohranjanju slamnikarske obrti se je povsem posvetila po upokojitvi, ko se je skupaj z drugimi članicami domžalskega društva narodnih noš z veseljem začela udeleževati različnih sejmov in drugih prireditev, kjer vsem, ki jih zanima, prikazuje, kako se pletejo kite in šivajo slamniki. »Tri mesece na leto je povpraševanje zelo veliko, ko pa se končajo sejmi in vročina popusti, na slamnike misli le malokdo. Zadnja leta sicer veliko šivam tudi za različne skupine – folkloriste in godbenike, pa tudi moji domači slamnike nosijo z veseljem,« pove in v svoji delavnici, polni najrazličnejših kit, slame, slamnatih izdelkov in različnega orodja, pokaže t. i. domžalski slamnik, pokrivalo značilne oblike, ki je mesto Domžale poneslo v svet.

»Ko se enkrat naučiš plesti kite in šivati izdelke iz njih, se s slamo lahko dobesedno igraš. Sama šivam slamnike in pletem cekarje za narodne noše, izdelujem pa tudi različne podstavke, šatulje, novoletne okraske, košarice za pirhe in mnogo drugega – vse iz pletene slamnate kite,« še pove Joži Košak in doda, da kljub trpežnosti slama ni večna. Zaradi sonca se vlakna hitreje zdrobijo, veliko nevarnost pa slamnatim izdelkom predstavljajo tudi nadležni molji, a sama je našla rešitev za to. Uspešno jih preganja s preprostimi, a učinkovitimi svežimi orehovimi vejami.