Med svetostjo življenja in pravico do izbire smrti

Besedilo: Nika Toporiš
Kategorija: Slovenija / / 06:55

Razprava o evtanaziji ne zadeva le zdravstvenega sistema, temveč sega v srž razumevanja svobode. Smo pripravljeni sprejeti pravno ureditev, ki bo odražala raznolikost mnenj in hkrati zagotavljala varstvo pravic posameznika?

Jesenice – Le nekaj dni nas še loči do referenduma, na katerem bomo odločali tudi o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Nedavno sta o argumentih za in proti na debati, ki jo je organiziralo Društvo upokojencev Jesenice, razpravljala zdravnica Mateja Lopuh, vodja Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice, ter nekdanji zdravstveni minister, profesor in zdravnik Dušan Keber, tudi eden od piscev zakona.

Mateja Lopuh, tudi Kebrova nekdanja študentka, je do sprejetja zakona skeptična, močno se namreč zavzema za paliativno oskrbo in poudarja pomen življenja. »Bistvo naše zemeljske poti je življenje samo. Smrt je le zaključek življenja. S smrtjo končamo nekaj, kar nam je bilo pomembno, ne le nam, ampak tudi drugim okoli nas. Skoraj ni človeka, ki ne bi bil ponosen na to, da je v življenju nekaj dosegel, nekaj pustil za sabo,« je poudarila zdravnica. Zagovarja, da bi morali ljudje razmišljati o tem, kaj lahko dosežejo v svojem življenju, namesto da se osredotočajo na smrt. Po njenem mnenju je življenje vredno živeti do zadnjega trenutka, pomembno pa je, da kot družba prepoznamo vrednost truda bolnikov in jih pri tem spodbujamo. »Kdaj bomo navijali za bolnike, kot navijamo za naše športnike?« se sprašuje Mateja Lopuh.

Kdo neznosno trpi

Dejala je, da so določeni miti o trpljenju bolnikov ob koncu življenja pretirani. »Vedno se sprašujem, kje so videli te paciente, o katerih govorijo, da neskončno trpijo. Vsak dan hodim po terenu in še nisem videla takega, ki bi neskončno trpel.« Po njenem mnenju ne moremo govoriti o neznosnem trpljenju brez konkretnih dokazov. »Skrbi me, da se določene stvari toliko časa ponavljajo, da se v glavah ljudi te predstave utrdijo – kot na primer to, da ko se bliža konec življenja, sledi neskončno trpljenje. Zgodbe mojih bolnikov niso take. Moja ambulanta letno obravnava okoli devetsto ljudi, na leto jih umre štiristo. Poznam usode štiri tisoč umrlih bolnikov in več kot devet tisoč vodenih bolnikov, vzorec ni majhen. Ne verjamem, da je kdo od političnih zagovornikov evtanazije videl toliko bolnikov, pa vendar upajo trditi, da neskončno trpijo.«

Dušan Keber pa nasprotuje tem pogledom z argumentom, da posameznik sam najbolje ve, koliko trpljenja lahko prenese. »Lahko rečemo, ali obstajajo okoliščine, ki dopuščajo sklepanje, da neka oseba trpi. Nikoli pa ne moremo reči, da ta oseba trpi neznosno. To ve vsak sam,« poudarja Keber, prepričan, da obstajajo neznosne oblike trpljenja. »Prekinitev življenja je res neka dokončna stvar, ne navda nas z nečim, kar bi lahko sprejeli na hitro. Ravno zaradi tega pa verjamem – in to trdim kot zdravnik – da obstajajo oblike trpljenja, ki jih današnja medicina ne more odpraviti oziroma jih odpravi tako, da pacienta sedira in potem v visokem odstotku ravno tako umre,« je dejal.

Odloči naj vsak sam

Keber poudarja pravico posameznika do izbire o svojem življenju. »Vsak lahko iz izkušenj okolice predvidi, da ga na koncu življenja morda čakajo hude oblike trpljenja,« pravi Keber, ki je prepričan, da le posameznik sam lahko oceni, kdaj je njegovo trpljenje prehudo. Po njegovem mnenju nasprotnike pomoči pri prostovoljnem končanju življenja poganjajo cerkvena in filozofska prepričanja o svetosti življenja. »Bistvena cerkvena dogma je, da ti življenje da bog in le bog ti ga lahko vzame, mi pa nimamo pravice odločati o tem. Hkrati pa živimo v svetu, kjer vsak dan ljudje odločajo o življenju in smrti. Vsak dan tisoče ljudi umira zaradi vojn, revščine, skratka ljudje umirajo zaradi odločitev drugih. In edino okoliščino, ko bi človek lahko odločal o življenju ali smrti, o svojem življenju – to bi mu pa prepovedali.«

Nekdanji minister meni, da ustavna nedotakljivost življenja pomeni zaščito posameznika proti volji drugih, ne pa prepovedi posameznikove odločitve o lastnem življenju. »Ljudje se ne bojimo smrti, bojimo se tistih ur, dni, tednov pred smrtjo. Prepričani smo, da bo to možnost končanja življenja izbralo malo ljudi, take so izkušnje v svetu. Ampak veliko ljudem bo pomagalo, da bodo lažje razmišljali o svojem koncu življenja,« pravi Keber, ki verjame, da bi zakon o evtanaziji omogočil ljudem mirnejše sprejemanje konca življenja, saj bi vedeli, da imajo možnost izbire.

»Različni so pogledi, moj namen ni usmerjati nikogar, ampak želim, da razmišljate o življenju, in ne o smrti. Hočem, da razmišljate o tem, kaj boste naredili, preden vas to doleti, saj je to bistvo. Tudi Nejc Zaplotnik je dejal, da je cilj pot. Če na poti dobro delaš in se ti zgodijo lepe stvari, bo cilj lep,« je še dejala vodja Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo.