Vidimo z očmi, gledamo s srcem

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 24. april 2024 / 10:38

Bili kuk (1171 m n. m.) – Mali princ je bil deček, ki je odrasle učil, da je stvari treba gledati s srcem, saj je bistvo očem skrito. V Južnem Velebitu je pot, ki se imenuje po njem. Vzpon na vrh, ki pokaže skrivnostni, kamniti labirint.

Odkrivanje skritih kotič­kov Južnega Velebita je vznemirljivo, sploh če se podajaš v svet, kjer te obkrožajo visoke apnenčaste stene, ostre kot nož, stene, ki navpično padajo, a tam nekje vmes je speljana adrenalinska pot. Omenjeno pot je nadelal Slavko Tomerlin, bolj znan kot Tatek. Zavetišče z njegovim imenom je tudi na Stapu, kjer smo že bili. Možakar je zgradil tudi zavetišče Crnopac, kjer je omenjena pot Malega princa. Premišljeno speljana pot, ki popelje v nedrje kamnitega sveta, ki je videti nedostopen, skrivnosten, skoraj mističen, te čez naravne kamnite pregrade in skulpture pripelje z ene strani na drugo. Najlepši pogled na ta kamniti labirint bomo videli z vrha Biliga kuka.

Če smo nastanjeni v Starigradu, kjer je vhod v Nacionalni park Paklenica, se zapeljimo po cesti proti Obrovcu in Gračcu. Ko prevozimo predor dolžine 160 metrov, se na drugi strani začnemo spuščati in na desni strani bomo opazili makadamsko cesto. Zavijemo ostro desno in že zagledamo smerokaze, ki nas usmerijo proti planinskemu zavetišču Crnopac. Vzpon začnemo na travniku in sledimo markirani poti. Kmalu dosežemo razpotje, kjer gre desna pot čez Veselinovićeve stanove direktno na vrh Crnopaca, leva pot pa proti planinskemu zavetišču Crnopac. Leva pot bo za nas. Steza nekaj časa poteka precej zložno, ko se vzpne čez skalni del, nato pa strmo skozi gozd navzgor. Pridemo na nekakšno sedlo, a na drugi strani nas vodi navzdol. Sledi nekaj sestopa, nato pa pot po desni strani obvozi nekakšno uvalo, ko dosežemo skale, kjer gre težja, markirana pot proti zavetišču. Mimo zavetišča sestopimo skozi gozd, ko nas smerokaz usmeri desno. Višino izgubljamo do odcepa desno, ki nas usmeri na Stezo Malega princa. Prvi metri nas vodijo čez skalni skok. To so t. i. Dvori, ko dosežemo Dvorska in Nizka vrata. Pot se iznajdljivo vije skozi kamniti svet in treba je oprezati za markacijami. V Zdenkovi jami sta dve lestvi. Po isti poti, čez dve lestvi, se vrnemo nazaj do poti. Za jamo sledi detajl, ki je bil pred leti zavarovan z nekakšnimi jeklenicami in vezicami, danes pa je to zgledno in strokovno zavarovan del poti. Sestopimo v Šušnjevac. Sledijo Podkuk ter Slepi in Ozki klanec. Zanimivo je, da se marsikakšen detajl poti, ki je tehnično zahteven, pleza navzdol. Previdno. Potem se vzpnemo na Krivi klanec, kjer so nam v pomoč klini, ko dosežemo Tonkina vrata, ki jim sledijo še Stankina vrata. Atraktiven vzpon na Hrbet/Kičmu, ko hodimo po ozkem in izpostavljenem grebenu. V pomoč nam je jeklenica. Steza Malega princa se zaključi z vzponom skozi Nebeška vrata. Na drugi strani sestopimo po markirani stezi. Ko dosežemo odcep za Bili kuk, 1171 m n. m., zavijemo levo. Vzpon na Bili kuk je tehnično zahteven in ni ravno za vsakogar. Pod zagozdeno skalo se prebijemo na drugo stran. V pomoč so nam klini, nato pa po skalah do vrha, ki je ozek in nima ravno veliko prostora. Razgledamo se na labirint skalnih »kukov« in sten, kjer poteka pot Malega princa. Edinstven svet, divji in neizmerno lep, ki ga vidiš, če ga gledaš odprtega srca. Z vrha sestopimo po isti poti do markirane poti, se vrnemo do zavetišča Crnopac in nato po poti vzpona nazaj do jeklenega konjička.

Tovrstna pot je za izkušenega gornika čisti užitek, igra. Saj veste, kako je rekel Mali princ: »Vsi odrasli so bili nekoč otroci, a se le redki tega spomnijo.«

Nadmorska višina: 1171 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 / 5