Liber, knjiga večjezične poezije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. april 2024 / 06:50

»Pred vami je knjiga večjezične poezije. A kakšen smisel sploh še ima v času prevajalnikov in umetne inteligence, ko dobiš prevedeno, kar si zaželiš, kakor na krožniku, s katerega se še kadi, tako da ne moreš niti poskusiti, ali so ti pravkar servirali pasulj ali cassoulet ali serbische Bohnen ali brazilsko feijoado. Je sploh kakšna razlika med 'človeškim', umetniškim, in 'umetnim' prevodom? Je kakšna razlika med kosilom, ki ga z ljubeznijo, znanjem in ustrezno količino masla pripravi žena (kar danes ni več samoumevno, ženo pa lahko nadomesti dobra restavracija), in hamburgerjem, ki ga, quod absit, pojemo na cesti? Ali umetnino, na katere izvirnik je vezana umetnikova izkušnja in se ji tehnično še tako dovršen prevod ali preslikava kakšnega cenenega ponaredka ne moreta niti približati? Seveda ne, saj ne gre za kvantitativno razliko, gre za razliko v naravi. Pa operni pevec ali pianist, ki arije ali partiture dvakrat ne bo enako zapel ali zaigral? 'Umetni' izvajalec, po vsej verjetnosti kak moderni nosilec zvoka, jo seveda bo zaigral vedno enako (rešitev za melomana je nakup 'vseh' zgoščenk, vinilk itd. priljubljenega izvajalca: kvantitativni 'napredek' ne spremeni ničesar v naravi stvari), koncert v živo pa s tem nima nobene zveze. /…/ Umetna inteligenca lahko ustvari tehnično popoln prevod, vendar dvomim, da bo kdaj sposobna ustvarjati čustva ali smeh, ki je njihovo nasprotje (sicer pa tudi veliko ljudi tega ne zna). Občutljivost je dimenzija, značilna za vse, kar je človeškega. Na skrajnih koncih svojega diapazona lahko občutljivost bodisi sublimira v duhovno (na primer čutenje v sočutje in naprej) bodisi se ukine ali pritaji za toliko časa, kolikor je treba, da izzvenijo zadnji 'akordi' smeha in gredo ljudje domov. Po Aristotelu je prav smeh bistvo človeka. Od težnje k enovitosti do padca v mnogoterost ... je samo korak. Za preizkus lahko prosite umetno inteligenco, naj vam pove kakšen dober vic. Še dobro, da je nekoč živel tudi mož z imenom Platon.« (str. 10–11)

Gornji odlomki so iz avtorjevega »kratkega uvoda« v to knjigo. To je knjiga za ljubitelje poezije, in teh ni malo, in hkrati za ljubitelje večjezične poezije, teh pa je že manj, a so tem večji sladokusci. To delo ne priča le o pesniškem daru, priča tudi o velikem jezikovnem znanju avtorja. Miha Pintarič (1963) je prevajalec, pesnik in esejist, strokovnjak za srednji vek in renesanso, predavatelj starejše francoske književnosti na Filozofski fakulteti. Sicer pa bo najbolje, da se o zapisanih trditvah prepriča bralec sam.