Pometel s predsodki o smetarjih

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 12. april 2013 / 06:00

"Smetarji bi morali imenovati ljudi, ki ne ločujejo odpadkov in smetijo, ne nas, ki pospravljamo za njimi," pravi Uroš Robič, smetar iz Kranjske Gore. Radovedni osemindvajsetletnik raziskovalnega duha ve, o čem govori. Na podlagi izkušenj in z obilico znanja se je, potem ko je natančno prebrskal številne slovenske smetnjake, lotil snemanja dokumentarno igranega filma z naslovom Plastik fantastik.

Uroš Robič je po izobrazbi inženir gozdarstva, po poklicu pa smetar. Za svojo diplomsko nalogo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zdaj se že nekaj let iz domače Kranjske Gore vsak dan, če le ne sneži, kar s kolesom odpravi v službo v zbirni center Komunale Kranjska Gora, kjer sede v tovornjak in začne svoj običajni osemurni delavnik. Njemu samemu se to ne zdi nič posebnega; se je pač tako obrnilo, pravi. Dela v svojem poklicu ni dobil, na Komunali pa so super ekipa, umirjeno pove. Čisto vsi, od fantov, s katerimi se vsako dopoldne vozi od hiše do hiše in prazni zabojnike za smeti, do vseh nadrejenih.

Plastik fantastik
»Sem človek, ki vedno išče nove izzive. In ker sem dovolj izobražen, so me v podjetju pred časom poslali tudi med šolarje, da jim kaj povem o ločevanju odpadkov. Pa sem kmalu ugotovil, da otroci že vse vedo. Njim nisem povedal čisto nič novega. Težava so starejši, ki se jim ne da ali ne splača ločevati. Da je res tako, vidim vsak dan, ko s sodelavci praznimo zabojnike za smeti. Zaradi tega in zato, ker sem iskal nove ustvarjalne izzive, sem se odločil, da bom poskušal prepričati slednje. Želel sem narediti nekaj, česar ni naredil še nihče.« Tako je zrasla ideja za projekt Plastik fantastik, dokumentarni igrani film, ki govori o tem, kako pomembno je ločevati odpadke in plastiko zbirati posebej.

Vztrajen in temeljit, kot je, se je najprej lotil raziskovanja smetnjakov. »Zanimalo me je, ali je povsod tako kot pri nas v Kranjski Gori. In res sem po vseh zabojnikih po Sloveniji odkrival enako zgodbo: vse pomešano, brezbrižno in brezskrbno odvrženo. Največ pa je plastike. Sploh se ne zavedamo, koliko je je in kje vse jo imamo. Če jo vržemo na smetišče, bo tam ostala prihodnjih petsto let. Nedopustno, če vemo, da že obstajajo sistemi recikliranja, ki omogočajo njeno večkratno ponovno uporabo.«

Zakaj se ljudje obnašajo tako, kot se, ni mogel razumeti. Morda zaradi nevednosti. Drugače si ne zna razložiti dejstva, da nekateri ljudje odpadke natovorijo v avto in jih nato mimo zbirnega centra, kjer bi jih lahko odložili zastonj, odpeljejo in odvržejo v naravo.

»Očitno ne vedo, za kako pomembna vprašanja gre, zato sem se lani najprej lotil temeljitega raziskovanja. Zase in zanje. Zanimalo me je vse: koliko je plastičnih odpadkov, kakšne vrste so, kakšen delež odpadne plastike konča med mešanimi odpadki in kakšni so najboljši načini razvrščanja, sortiranja in reciklaže. Spomnim se, kako sem spraševal, kaj se zgodi z zbrano plastiko. Saj veste za tiste zgodbe, ki krožijo med ljudmi: pravijo, da Komunala plastiko, papir in kovine pobere ločeno, potem pa vse skupaj zmeče na isti kup,« se nasmehne s pogledom poznavalca. »No, sam sem najprej prišel do informacije, da se zbrana plastika stisne v bale in odpelje v Avstrijo. Od tu naprej sem se moral kar potruditi, da sem izvedel, kaj se s stisnjeno plastiko dogaja tam. Vesel sem, da sem našel tako rekoč vse odgovore. Tudi predelovalci plastike v Avstriji so mi odprli vrata.«

Nato je poklical v Kranju živečega Kranjskogorčana Miho Dulmina, ki se profesionalno ukvarja z video produkcijo, mu predstavil svojo idejo in ker mu je bila všeč, sta se lotila dela.

»V filmu bi rad pokazal, kaj se zdaj dogaja s plastiko in kako bi lahko problem rešili, če bi se vsak le malo potrudil. Rad bi tudi opravil s predsodki o smetarjih. Naše delo ni umazano, to zdaj, ko tudi sam toliko časa delam kot smetar, že lahko rečem. Sam sem se svojega raziskovanja zabojnikov za smeti prav zato lotil v čisto običajnih oblačilih, le z rokavicami na rokah. Da bi pokazal, da nismo umazanci. Povedal bi rad tudi, da bi morali ljudi, ki svoje delo opravljajo zaradi človeške lagodnosti, spoštovati. Ne nazadnje smeti ne delajo smetarji, ampak vsi ljudje. Pravzaprav bi jaz z besedo smetarji poimenoval tiste ljudi, ki ne ločujejo, tiste torej, ki smetijo.«

Priložnost za učenje
Uroš film financira z lastnim denarjem in snema v svojem prostem času. »Lahko bi šel na potovanje ali kupil avto, ampak to ne bi bil jaz.« Predvsem se mu zdi pomembno, da izkoristi vsako priložnost za učenje. Od sodelavcev, s katerimi skupaj pobirajo smeti, se je naučil nekaj albanščine. V poklicni šoli se je srečal s slaščičarskim poklicem, kasneje je za kratek čas celo delal v gozdarstvu, predaval je po šolah, zdaj je raziskovalec, scenarist in igralec v svojem filmu. »Če ne bi bil smetar, ne bi vedel, kaj se dogaja. In ne bi znal tega, kar vem, predstaviti ljudem na način, ki se jih najbolj dotakne: s filmom. Saj bi lahko sedel in stokal nad svojo usodo, ampak nisem take vrste človek.«

Pravi, da tudi ni take vrste človek, ki bi se zelo izpostavljal v javnosti, zato ga je trenutna medijska obleganost nekoliko presenetila, o njem je na prvi strani pisal celo osrednji slovenski dnevnik. Uroš bi rad svojo prepoznavnost izkoristil za promocijo filma, ki bo nared še pred koncem poletja. Zadovoljen je tudi, ker vidi, da veliko ljudi verjame vanj, hvaležen je za spodbude. »Podjetju, ki mi omogoča, da to počnem, sodelavcem, ki verjamejo vame, in Mihu, ki pomaga realizirati moje ideje.«