Pretekla šest največjih maratonov na svetu

Anka Bolka se je s tekom začela ukvarjati približno v času, ko smo v Gorenjskem glasu ustanovili tekaško sekcijo. Tek jo je takrat tako prevzel, da v njem uživa še danes. In ne samo to – nedavno je pretekla maraton v Tokiu, zadnjo od šestih velikih svetovnih 42-kilometrskih tekaških preizkušenj.

Najprej čestitam za pretečen zadnji od šestih velikih maratonov.

Hvala! Tudi sama sem hvaležna, da mi je bilo to dano.

Tokio, Boston, London, Berlin, Chicago, New York, najbrž ima vsak svojo posebnost?

Seveda. Berlin prvi med temi šestimi in najhitrejši, Boston deževen, vetroven in zelo mrzel, res pravi preizkus vztrajnosti. Tokio pa tako težko dosegljiv, kot da je na drugem planetu. Vsem pa sta skupni ogromna množica tekačev in neverjetna energija.

Ste v Tokio potovali sami?

K sreči sem našla družbo dveh tekačev in treh sopotnic, s katerimi smo potovanje združili tudi s turističnim ogledom mesta in nekaj okolice.

Pravzaprav čestitam vsakemu, ki prvič preteče že krajše razdalje. Kdaj ste vi pretekli prvi maraton?

Leta 2012 v Firencah, ampak sem razdaljo pred tem stopnjevala skoraj deset let. Tokio je bil moj skupno 18. maraton, poleg »velikih« šest, ki so v svetu posebno cenjeni, še v Zürichu, Ljubljani, na Dunaju, v Atenah, Parizu, Valencii, Hamburgu, Amsterdamu, Stockholmu, Portu in Salzburgu. Vmes je bilo še nekaj krajših razdalj in kar nekaj trailov – tekov po gozdu oz. hribih. Med njimi je zagotovo posebno doživetje Eiger ultra trail z 51 kilometri dolžine in 3.100 metri višinske razlike, zame dobrih 11 ur čiste radosti.

Ste bolj tekmovalni ali imate med maratonom tudi čas, da poklepetate s sotekači?

Nikoli nisem bila zelo tekmovalna, vedno sem ko­nčala še z nekaj rezerve in skoraj brez »muskelfibra«. Zdaj imam med tekmo čas celo za kakšno fotografijo, ne zgolj klepet. Zadnja dva kilometra v Tokiu sem se na primer zelo zavedala, da tu ne bom več tekla, in sem vpijala vzdušje in občutke. Niti najmanj se mi ni mudilo v cilj.

Vsak, ki se je kdaj ukvarjal s tekom, ve, da je motivacija ključnega pomena. Kako se vam uspe motivirati za to, da obujete športne copate in greste teč?

Vsakodnevna vožnja v Ljubljano in služba pomenita vsaj deset ur sedenja in »polno glavo«. S tekom vse to uravnotežim in to mi je zadosten motiv, da grem ven tudi takrat, ko bi bil kavč privlačnejša izbira. Sicer pa rada tečem tudi na smučeh, hodim v hribe, poleti kolesarim – in tudi zato tek ne postane dolgočasen.

Kdaj najraje tečete?

Ob prostih dnevih so jutra neprecenljiva za gibanje. Ob delavnikih je to zvečer, pogosto tudi že v temi.

Priprava na maraton vzame kar precej časa. Kako usklajujete domače in službene obveznosti s tekom?

Tek je za dobro počutje in doseganje športnih ciljev na vrhu prioritet, služba ima svoj obvezni urnik, drugo malce počaka, televizija pa skoraj ne pride na vrsto. Sicer pa imam zdaj že toliko stalne kondicije in nič rezultatskih ambicij, da kakšna posebna priprava sploh ni potrebna. No, vse je malce relativno – marsikomu se najbrž zdi tri ure za daljši tek v soboto ogromen časovni vložek.

Bili ste ustanovna članica tekaške sekcije Gorenjskega glasa, ki jo je takrat vodil Janez Ferlic. Kakšni so vaši spomini na ta čas?

Krasni! To so bili tudi moji začetki in navdušena sem bila, da sem bila članica skupine. Čeprav nisem razumela niti tega, zakaj se hitrost ne meri v kilometrih na uro, temveč v minutah na kilometer. Postopno sem s to družbo začela sodelovati na tekmah, najprej na deset, nato na dvajset kilometrov in nato dlje. Nekatera najboljša prijateljstva so se stkala takrat in še trajajo. Iz te sekcije je nastala rekreativna tekaška skupina AK Kranj, katere članica sem danes.

Radi tečete v družbi? Ste skozi tek spoznali nove prijatelje?

Včasih je lepo teči sam in v tišini umiriti misli, včasih prijata družba in pogovor, ki odžene celo kakega zdravnika. Tek mi je v življenje pripeljal veliko zanimivih in pozitivnih oseb in to je morda celo njegova največja vrednost.

Imate kakšnega vzornika?

Zelo cenim Urbana Praprotnika, tekaškega trenerja iz Ljubljane, ki je »s kavča v superge« in s tem v bolj zdrav način življenja zvabil cele množice. Tak premik je po mojih izkušnjah veliko zahtevnejši kot kasnejši prehod od kratkih tekov na maraton.