Deset kmetic, deset zgodb

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / / 22:00

Zveza kmetic Slovenije je ob mednarodnem dnevu kmetic za kmetico leta razglasila Marijo Podobnik iz okolice Stične, med desetimi kandidatkami za laskavi naziv pa so bile tudi Marinka Gantar iz Malenskega Vrha, Marjeta Gartnar z Javornika in Bernarda Štrajhar iz Hruševke v Tuhinjski dolini.

Kranj – »Skrbimo za urejen dom in družino, pomembne smo pri zagotavljanju doma pridelane in predelane hrane, nepogrešljive smo pri urejanju podeželja, ohranjamo običaje in tradicijo ... Želimo si, da bi mladi ostajali na kmetijah in našli nove izzive, da bi čimveč ljudi delalo in za svoje delo dobilo dostojno plačilo in da bi delo postalo vrednota. Vse bolj se bojimo, da se s slabšanjem položaja naše želje ne bodo uresničile. Kmetje se starajo, mladi odhajajo s kmetij, marsikatera kmetija »ugaša«,« je Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, zapisala v »poslanico« ob letošnjem 15. oktobru, mednarodnem prazniku kmetic, ob katerem so v sredo na slovesnosti v Zagorju izbrali kmetico leta. Laskavi naziv je dobila Marija Podobnik (Društvo podeželskih žena Ivanjščice). Med desetimi kandidatkami so bile tudi tri gorenjske kmetice – Marinka Gantar (Druš­tvo podeželskih žena Blegoš), Marjeta Gartnar (Društvo kmečkih žena Kranj) in Bernarda Štrajhar (Društvo podeželskih žena Tuhinjske doline), vsaka s svojo zanimivo zgodbo.

Marinkina zgodba

Takoj po osnovni šoli se je zaposlila v žirovski Alpini, kjer je tudi spoznala kasnejšega moža Marjana s kmetije v Malenskem Vrhu. V zakonu se jima je rodilo šest otrok – dva sinova in štiri hčere. Do rojstva četrtega otroka je še hodila v službo, nato je ostala doma na kmetiji in se posvetila vzgoji otrok in skrbi za moževe starše. Zdaj je že upokojena, skrbi za svojo mamo, varuje vnuke in pomaga doma na kmetiji, še posebej jo veseli vožnja s traktorjem. Pred dvema letoma sta z možem gorsko višinsko kmetijo predala sinu Mitju. Kmetija obsega 27 hektarjev zemljišč, še 14 hektarjev jih imajo v najemu. Redijo 63 govedi, skrbijo tudi za velik sadovnjak, iz sadja kuhajo žganje, za kar so na razstavi Dobrote slovenskih kmetij prejeli že veliko priznanj. Marinka se udeležuje različnih tečajev, v Društvu podeželskih žena Blegoš je tudi članica dramskega kluba, na likovnem tečaju pa je odkrila še nadarjenost za slikanje. »Še posebej sem vesela, ko naju z možem obišče vseh dvanajst vnukinj in vnukov,« svojo zgodbo zaključuje Marinka.

Marjetina zgodba

Marjeta se je rodila v delav­ski družini v Zgornjih Bit­njah, odkoder se je pred sedem­intridesetimi leti primožila na Javornik nad Kranjem, kjer sta z možem Jožetom oživila sicer že propadajočo kmetijo, ki obsega pet hektarjev kmetijskih zemljišč in sedemnajst hektarjev gozda. Zgradila sta novo hišo, obnovila gospodarsko poslopje, kupila stroje in živali ter začela kmetovati. Marjeta je po rojstvu četrtega otroka pustila službo in ostala doma. Po nekaj letih je odprla trgovino z mešanim blagom, dve leti kasneje pa še kmetijo odprtih vrat, na kateri gostom postrežejo z doma pridelano in predelano hrano. Rada kuha in dela na njivi, v veliko veselje ji je sedem vnukov, aktivna pa je tudi v Društvu kmečkih žena Kranj.

Bernardina zgodba

Bernarda se je rodila kot najmlajši, štirinajsti otrok v družini. Pri dvajsetih letih se je poročila, v zakonu so se ji rodile tri hčere. V letu 2001 so jim ognjeni zublji vzeli stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, leto kasneje je pri gradnji nove hiše in poslopja ostala še vdova z dvema mladoletnima hčerama. Po moževi smrti je pustila službo (osemindvajset let je delala kot trgovka) in se družinsko upokojila. Ni se ustrašila tega, da je morala poprijeti tudi za »moška« kmečka dela. Pri štiridesetih letih je prvič postala babica, zdaj ima pet vnukov, ki ji že tudi pomagajo pri kmečkih delih. Na kmetiji živijo štiri generacije, skrbi tudi za nepokretno mamo. Zelo rada vzgaja sadike, obrezuje in cepi sadno drevje. Aktivna je v društvu podeželskih žena, prepeva v cerkvenem zboru, piše pesmi ...