Brez nagobčnika

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. marec 2024 / 22:13

Avizo: »Na Radiu Študent so sami dolgolasci, hipiji, punkerji, metalci, lenuhi, golazen z arafatkami, pijavke, hašišarji, čudaki, mamilaši, drogeraši, pijanci, džankiji, zombiji, neosocialisti, komunajzarji, levičarji, anarhisti, banditi, levi ekstremisti ... ampak džingli so po v redu.« // »Rojen sem istega leta, ko je Radio Študent (RŠ) začel oddajati iz Rožne doline v Ljubljani. Razlog, da na pol v šali na pol zares trdim, da je leto 1969 najboljši letnik v 20. stoletju. Sem eden od mnogih ereševcev, ki smo velik kos svojega življenja (beri: mladosti) preživeli na njem. Se marsičesa naučili, nemogoče spremenili v mogoče, ušpičili kakšno nepozabno, trčili ob abotne formalizme, pustili na njem svoj kos duše. Tako kot večini mojih predhodnikov, sodobnikov in bodočnikov mi nekje v kotu srca tli večna zvestoba in pripadnost – RŠ(evec) do groba! Sem le eden med mnogimi, ki smo bili in zrasli, delali in žurali, ustvarjali in eksperimentirali na RŠ. Vsak, ki je delal oz. dela na RŠ, ima osebno zgodbo in goji osebni spomin nanj, zato je nemogoče biti objektiven. Kolikor sodelavcev in sodelavk, toliko pogledov in spominov na RŠ, ki je najbolj zajebana družina na Slovenskem. RŠ je poln anekdot in legend, ki tvorijo njegov kolektivni spomin. Kaj je šlo skozi eter in kaj vse se je porodilo in zgodilo na RŠ, je nemogoče zaobjeti. Preveč nas je. Nekaj let bi potrebovali, da bi se prebili skozi obilen arhiv RŠ ter uredili in preiskali vse fascikle, dokumente in papirje, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije pod oznako AS 1159. Nedvomno pa so naši podvigi, nezgode in spodrsljaji v poduk in spodbudo vsaki novi generaciji, da tisto, kar počne in za kar se javno zavzema, ni zaman, da tisto, kar ni bilo dokončano, na srečo nadaljuje in pogostokrat tudi dokonča naslednja ali dve prihodnji generaciji. Ni zlatih obdobij RŠ, ni junaških časov RŠ, ni generacij RŠ, ki ne bi na novo odkrivale tople vode, le da imajo nekatere večjo zgodovinsko gravitacijsko moč, čas pa morda potrdi zasluge, ki pa niso (bile) nikoli (po)plačane.« (str. 39)

Navajam dva odlomka: iz prispevka, ki ga je za to knjigo napisal Igor Bašin - BIGor in na začetek postavil enega od avizov RŠ. Obsežen zbornik ob 55-letnici RŠ sem z zanimanjem prelistal, ob tem pa ugotovil, da je šel ta radio nekako mimo mene. Poslušal sem ga poredko in bolj naključno. Čeprav sem sredi sedemdesetih nekaj let stanoval v osmem bloku Študentskega naselja. Ta je bil pretežno ženski, le gornji dve nadstropji sta bili moški, v kleteh pa je imel svoj prvi sedež RŠ. Temu velja moj pozni poklon.