Ko si podata roke Idrija in Tržič

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. marec 2024 / 08:57

Razstava v Galeriji Atrij Tržič Življenje teče, ko po vodi zaplavajo gregorčki in podnaslovom Ko si podata roke Idrija in Tržič je bila pripravljena ob gregorjevem in povezuje dva kraja, ki sta si v marsičem podobna, in dve tradiciji, ki sta v marsičem posebni, a na neki način tudi povezani.

»Obe mesti sta članici Združenja zgodovinskih mest Slovenije, povezujeta ju rudnika živega srebra, imata stari trški jedri in izjemni tradiciji, povezani z ljudmi in njihovim delom. V Tržiču se identiteta kraja razvija v povezavi s čevljarsko tradicijo, v Idriji z rudarsko in klekljarsko. Tržiški čevljarji so ohranjali šego spuščanja luči po vodi, idrijske klekljarice so svojo tradicijo prenesle v svet. Spuščanje gregorčkov in klekljanje idrijske čipke sta enoti, ki sta vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine,« je na nedavnem odprtju razstave povzel kustos Tržiškega muzeja dr. Bojan Knific in dodal, da so navedene in druge sorodnosti botrovale odločitvi, da razstavo, ki so jo v Idriji postavili leta 2023, prenesejo tudi v Tržič.

Anica Makuc iz Društva klekljaric idrijske čipke – skupina Idrija 2 je povedala najprej nekaj o Idriji, njenem nastanku in razvoju. O rudniku, ki je deloval dobrih petsto let vse do sredine 20. stoletja. S priseljevanjem družin iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so prihajale skupaj z rudarji, je prišla v Idrijo tudi čipka. Od leta 1876 pa vse do današnjih dni je v Idriji obstala tudi čipkarska šola, v povprečju, kot je povedala Makučeva, jo vsako leto obiskuje okrog štiristo učenk zlasti osnovnih, pa tudi srednjih šol. Eno najzahtevnejših ročnih spretnosti ohranjajo živo in pristno tudi z vsakoletnim mednarodnim festivalom idrijske čipke. Klekljanje idrijske čipke je skupaj s klekljanjem slovenske čipke vpisano na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Pogled na Idrijco, ki teče pod hišo

Pred dvajsetimi leti je bilo ustanovljeno Društvo idrijskih klekljaric, ki so se v društvo povezale na stoletnih koreninah. Kot je pojasnila Makučeva, je danes v društvo včlanjenih okrog sto klekljaric, ki delujejo v več skupinah. Članice skupine, ki so pripravile pričujočo razstavo, so stare od 13 do 81 let. »Razmišljale smo o vsebini, o temi, predvsem o tem, kaj bi klekljale takrat, ko se najdemo vsak teden na srečanju. Ugotavljale smo, da življenje teče. Teče na več ravneh. Morda ob oknu, ki daje vpogled na dogajanje zunaj ali pa v notranjosti. Teče ob iskanju trajnostnih rešitev današnjega časa. Teče ob ustvarjalnosti človeka, v želji po ohranjanju dediščine. To je tudi skupna misel naše razstave.« Rdeča nit njihovega ustvarjanja pa je bilo »firbcanje«. »Padla je ideja o šestdelnem oknu, ki je značilno za idrijske rudarske hiše. In zakaj prav okno? Radi imamo te poglede skozi okno, vedno enake, ampak vedno tudi malo drugačne – kot letni časi.«

Klekljarice so sklekljale 24 čipk po lastnih idejah. »Pogled na Idrijco, ki teče pod hišo, pogled na cerkvico na hribu, na rudniško napravo, ki je danes le še spomenik, pogled na hišnega ljubljenčka, ki čaka gospodinjo, pa na pajka, ki se je ugnezdil v kotu ... Za čipke smo tudi same narisale vzorce in pri izdelovanju uporabile veliko različnih klekljarskih tehnik. Hiške, vsaka posebej, ki tudi ponazarjajo idrijsko hišo s tistimi strmimi strehami, je oblikoval naš domači oblikovalec Jože Carli. Vanje je prav domišljeno postavil naša klekljana okna.«

Še kakšna beseda več tudi o »firbcanju«

Gregorčki so v Tržiču stara šega, tradicija, ki se je ohranjala stoletja in se v preoblikovani obliki ohranja še danes. »Tako kot so rokodelci ob spomladanskem enakonočju in kasneje na gregorjevo praznovali prenehanje dela ob umetni svetlobi, tako danes praznujemo ta praznik, ki na neki način prinaša pomlad in ki ga zelo radi povezujemo tudi z ljubeznijo, s ptičjo 'ohcetjo'. In v Tržiču v zadnjih letih ne izdelujemo le gregorčkov, ampak otroci pogosto izdelujejo tudi raznorazne ptičke,« je pojasnil Knific in pridal še besedo o »firbcanju«. »Tržičani smo seveda na neki način ponosni in hkrati neponosni na to svojo navado 'firbcanja', tako kot Idrijčanke. Kljub vsemu poznamo t. i. firbc' okn' v Tržiču in to navado, ki simbolično s temi hiškami in s 'firbcanjem' klekljaric v hišo in iz hiš kažejo na to, kako je Slovenija na neki način lahko povezana in kako lahko najdemo skupne točke na včasih na videz odmaknjenih krajih.«

Razstavo, ki je na ogled do 8. aprila, je uradno odprla tržiška podžupanja Metka Gaberc, zbrane sta nagovorila tudi Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja, in Stane Grum, ravnatelj OŠ Tržič; njihovi učenci so razstavili svoje gregorčke in tudi ptičke ter sodelovali v kulturnem programu ob odprtju razstave.