Jaslice tudi iz voska
Pri svojem delu uporablja najrazličnejše materiale, večinoma les in slamo, pa tudi vžigalice, umetne bisere, beton, glino, vosek, steklo, makarone in kemično maso. Pogovor z Brigito Juvan, umetnico in ustvarjalko
Brigita Juvan, dekliško Kmetič, živi v Spodnjih Pirničah, na Primoževi domačiji, kamor se je z Zgornjega Brnika primožila leta 1961, takrat stara dvajset let. Rodila se je v kmečki družini osmih otrok. Je ustvarjalka, umetnica. Med drugim izdeluje tudi jaslice, in sicer iz različnih materialov: lesa, betona, keramike, gline, stekla, čebeljega voska, tudi iz parafina. Njen ustvarjalni dar je bil opažen že v otroštvu. »V šoli sem zelo rada risala, tudi drugim otrokom. Pri vseh nalogah v zvezku sem naredila še malo umetniškega dodatka: okoli naslovov ali za zaključek. Moje risbe so bile skorajda vedno izbrane za razstave. Tudi doma, na primer ko smo pasli krave, sem vse palice oblikovala,« se spominja Brigita Juvan.
Bolj se je z ustvarjanjem začela ukvarjati v Pirničah. »Z možem sva naredila novo hišo, pa ni bilo denarja, da bi kupila kakšno stvar za na steno. Na tržnici v Ljubljani sem videla slikice iz slame in sem jih potem naredila doma. Nekaj teh prvih imam še danes v hiši,« se spominja začetkov. Kmalu je prišla želja po ustvarjanju iz lesa. »Prvo rezbarsko orodje mi je mož prinesel leta 1972. To so bili »nožki« za linolej. Za silo je šlo. Kasneje pa sem imela veliko srečo. Starejši gospod je pri nas obnavljal cerkvene kipe in mi je dal skoraj sto dlet. Pokazal in razložil mi je tudi nekaj stvari in mi podaril knjigo o tem. On mi je najbolj pomagal. Veste, takrat se dlet za obdelovanje lesa sploh ni dobilo. Samo v Angliji so imeli takšne. Dobro dleto mora biti zelo ostro, tenko, da lahko režeš. Če je pravilno brušeno, se ne uniči hitro,« je pojasnila. Pri svojem delu sicer uporablja najrazličnejše materiale, večinoma les in slamo, pa tudi vžigalice, umetne bisere, beton, glino, vosek, steklo, makarone in kemično maso. »Nekaj vidiš in narediš. Ustvarjati se da iz najrazličnejših materialov, tudi iz makaronov, iz katerih sem najprej naredila svečnik, potem adventni venček, okvirje, obeske, okraske za na drevešček, tudi živali. Zelo lepa pride želva, pa čebela,« pravi.
Kljub njeni vsestranskosti se na umetniškem področju najbolj vidno odraža rezbarstvo. Neponovljive skulpture svetnikov, dvanajstih apostolov, ki varujejo cerkev Marije Vnebovzete v Zgornjih Pirničah ter mnoge druge stvaritve bodo trajna zapuščina, ki predstavlja pomemben del naše kulturne dediščine. Njene skulpture krasijo še cerkev Svetega Križa v Spodnjih Pirničah s kipoma dveh angelov, cerkev Janeza Krstnika na Zgornjem Brniku krasita kip svetega Marka z levom in kip svete Ane in Marije, sveti Florijan krasi gasilski dom v Mavčičah, kip svetega Mihaela pa je na Šmarni gori. »Moje najtežje delo so skulpture dvanajstih apostolov na pirniški cerkvi, ki so v naravni velikosti. Delati sem jih začela leta 1986, končala pa štiri leta kasneje. Veliko sem delala ponoči. To je bilo zelo zahtevno delo, sploh ker so bili to moji prvi obrazi. Prej sem iz lesa večinoma delala okvirje. Pri apostolih sem se dela najprej lotila pri vratu. Dodatna težava je bila, ker je bila debelina lesa samo sedemnajst centimetrov. Kjer bi morala imeti največ »mesa«, sem ga imela najmanj. Najtežje pa je bilo oblikovati obraze, predvsem nos in usta. Če se zmotiš, še enkrat poglobiš, seveda če je sploh možnost, da narediš ves obraz globlje. V vseh teh letih dela je viden napredek in če bi apostole delala danes, bi bili še lepše narejeni.«
Juvanova največ časa v delavnici preživi pozimi, poleti ima namreč veliko dela tudi na kmetiji. »Pozimi sem skoraj ves dan v delavnici, tudi ponoči. Ljudem preveč obljubim in potem se mi nabere veliko dela,« pove prijazna gospa, ki jo pri ustvarjanju vodi lasten talent in pridne roke. Je namreč samoukinja. S svojimi deli se je doslej predstavila na treh samostojnih razstavah (dve sta bili v domačih Pirničah in ena v Domžalah) in na številnih skupinskih razstavah. Trenutno so njena dela razstavljena na Sveti Gori pri Novi Gorici, kjer se predstavlja z lesenimi jaslicami, in v Pirničah, kjer si lahko poleg lesenih ogledate še betonske jaslice. Velike jaslice, ki jih je prav tako izdelala sama, pa so v tem prazničnem času postavljene na dvorišču domače hiše v Spodnjih Pirničah. »Figure so velike od štiri do štirideset centimetrov. Najmanjše so lesene, največje pa betonske. Postavi jih vnuk, ki ima dobre zamisli za postavitev,« še pove. Na vprašanje, kdaj je naredila svoje prve jaslice, odgovarja: »Prve so bile lesene. Od takrat je zagotovo že petnajst let. Najlažje je delati prav lesene jaslice, ki so mi poleg tega najlepše. Ljudje mislijo, da tudi na primer betonskih figur ni težko izdelati, da imam kalup in potem samo vlijem vanj maso. To ne drži. Nimam pravega kalupa. Kalup imam iz lateksa in moram vse ročno oblikovati in popraviti.« Pri svojem delu uživa: »Pri tem delu se kratkočasim, vleče me rezultat in potem se mi zdi lepo, če mi uspe.«
Če ji bo le zdravje služilo, si želi nadaljevati z ustvarjanjem. »Moja želja je, da bi bila vsaj toliko zdrava, da bi naredila to, kar sem obljubila ljudem,« je povedala za konec. Njena dela so opažena tako v lokalni skupnosti kot širše. Leta 2008 je za svoje izjemno uspešno delo na področju kulturnega ustvarjanja in ljudske umetnosti ter za velik prispevek na dobrodelnem področju (s prostovoljnimi prispevki, zbranimi na razstavah, in s prodajo del, pomaga društvu Barka iz Zbilj in humanitarnemu zavodu Vid iz Kranja) prejela plaketo Občine Medvode.