Imej me rajši od vsega na svetu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. marec 2024 / 21:39

»Delaš domačo nalogo, medtem ko berem. Svet brez knjig ne bi bil vreden življenja. Potrebujem jih, ker se ob njih zavedam, da nisem sama. Ne ob prijateljih. Ob knjigah. Edino, kar sem prinesla iz Zagreba, so bile knjige. Moje knjige, knjige moje mame, knjige moje babice, knjige mojega očeta. Prek teh knjig so tukaj, z mano. Varujejo me. Varujejo tebe. Ali čutiš? /…/ Spat greš in ostanem sama v noči. Goran dela v Evropi. Sedim na vrtu, nad mano sveti napis Hollywood, ki me vedno znova opozarja: v Hollywoodu si, v Kaliforniji. V redu, v redu, razumem. Moja hiša je s temnega vrta videti prijetna in topla. Dva zajčka pridno žvečita našo trato. Sovi se pogovarjata na dveh borovcih na vrtu. Ptič oponašalec v daljavi se poskuša spariti in nepopustljivo poje na ves glas. Nikoli se ne naveličam njegovega petja: kot Bach je ali jazz ali Philip Glass. Sem srečna? Ali sem naredila vse, kar sem hotela? Kar sem si želela? O čemer sem nekoč sanjala kot deklica v Zagrebu, v SFRJ? Hotela sem potovati po svetu; in sem. Hotela sem se učiti tujih jezikov; in sem se. Hotela sem igrati; in sem. Hotela sem pisati knjige; to počnem. Hotela sem ljubiti moškega in da ta moški ljubi mene; to počneva. Poleg vsega tega imam še čudovitega sina. Bonus! Nepričakovano darilo! Morala bi biti hvaležna. In sem. Včasih sem bila tako nemirna. Toda pri šestdesetih sem mirna. Pomirjena sem sama s sabo. Počutim se osvobojeno. Počutim se svobodno. Dober dan je. Nihče ni poklical in jaz nisem nikogar poklicala. Uspelo mi je izključiti zunanji svet. Uspešno sem se odklopila. Dobro? Slabo? Napaka? Prava poteza? Ne vem. In vseeno mi je. Gledam zvezde. Noč je jasna in Rimska cesta se zdi tako blizu. Kmalu bom šla tja. 'Vsi smo iz zvezd,' se nenadoma spomnim Delenninega stavka iz Joejevega scenarija. Ni slabo. Ni me strah. Medtem pa bom zaprla oči in začutila lepoto okoli sebe. In zadihala pod temnim nebom, polnim zvezd. Vdih. Izdih. To je vse.« (str. 727–728)

Mira Furlan (1955–2021) je bila vrhunska jugoslovanska gledališka in filmska igralka. Imela pa je to »napako«, da se v letih, ko se je Jugoslavija razklala na narode, ni znala in se tudi ni hotela opredeliti, kateremu narodu pripada. Kar ni čudno: njeni predniki so bili slovenskega, hrvaškega, judovskega, srbskega in italijanskega porekla. Pripadala je vsem. Leta 1991 je z možem emigrirala v ZDA, tam je z muko, a razmeroma uspešno nadaljevala svojo kariero, rodila sina in tam tudi umrla. Te »zgodbe o pripadanju« je napisala v angleščini …