Vzpon populizma
Vzpon populizma je eden najbolj prepoznavnih fenomenov na svetovni politični sceni. Poosebljajo ga politiki, kakršen je Donald Trump, in politične stranke, kakršna je Alternativa za Nemčijo …
Kaj populizem sploh je
Poglejmo najprej, kaj populizem sploh je. »Populizem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani 'ljudstva' proti 'elitam', in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem. Populizem je protielitistična politična doktrina, ki obstaja tako na levem političnem polu kot na desnem. Torej ni lasten izključno enemu političnemu polu, pač pa je vzpon in rast populizma med drugim močno odvisna od nacionalnih, regijskih in zgodovinskih okoliščin. V literaturi obstaja soglasje o tem, da je populizem v Evropi povezan predvsem s politično desnico in sloni na nacionalni identiteti, medtem ko je populizem v Latinski Ameriki povezan predvsem s politično levico. V večini držav Evropske unije (EU) je v vzponu predvsem desni populizem. Od 80. let 20. stoletja pa do dandanes je krepitev desnega populizma v Evropi močno povezana z izključevalno (ekskluzivno) politiko, katere tarča so predvsem priseljenci (imigranti) in narodne manjšine. /…/ V Združenih državah Amerike je bil populizem povezan z obema političnima poloma, tako z levim (npr. Populistična stranka v 19. stoletju in Novi levi v 60. letih 20. stoletja) kot z desnim polom (npr. Republikanska stranka). V Evropi ima populizem predvsem sledeče značilnosti: antiglobalizacija, sekularizem, antikapitalizem in državni intervencionizem v gospodarstvu. Razlika med levim in desnim populizmom v resnici ni velika. Na videz zgleda, da se ne strinjajo glede vprašanj priseljevanja in vere. /…/ Za finančne kroge ne obstaja razlika med levim in desnim populizmom. Oboji so večinoma proti skupni valuti evro, zahtevajo odpis državnih dolgov, povečanje javnih izdatkov in podobno. Verjetno sta glavni zahtevi volivca populistične stranke nižji davki in višje plače. Populisti se kažejo kot zaščitniki demokracije in trdijo, da je bila ta ugrabljena s strani elit. Kot ljudstvo ali narod opredeljujejo le tiste, ki se strinjajo z njihovimi videnji o ureditvi sveta. Njihov pogled na vodenje države je homogen in kdor se ne strinja z njihovimi idejami, je zaznamovan kot sovražnik naroda, ki krši in zanika njihove pravice, vrednote in identiteto. Populizem dojemamo kot slabšalno oznako zaradi dvoličnosti. Uspešnost populistične politike predpostavlja tak psihološki ustroj množic, da sprejemajo besede in obljube namesto učinkov. Populistični politiki morajo zaradi tega biti karizmatične osebnosti in uporabljati propagando, včasih ojačano s prisilnim poenotenjem (diktatura).«
Zgodovinski primeri
Navedimo še nekaj starejših primerov populizma. »Populizem je del totalitarnih ideologij, kot so fašizem, nacizem in komunizem. Za njih je značilno izrazito poenotenje mišljenja s propagando, posebni dogovori s kapitalom in na drugi strani socialni programi. Zaradi nekompatibilnosti obljub režimi, ki zlorabljajo nagovarjanje ljudstva, slej kot prej propadejo, z veliko škodo za celotno družbo. Populizem kot politični prijem sta izdatno uporabljala koroški Jörg Haider in italijanski politik Silvio Berlusconi. Znani zgodovinski zgledi so, poleg fašizma in nacizma: argentinski peronizem (Juan Peron), 'socialistična' Srbija pod Slobodanom Miloševićem. Na levici izstopa primer Koalicije radikalne levice, znane tudi kot Siriza, ki je na grških parlamentarnih volitvah leta 2015 osvojila skoraj polovico poslanskih mest, v Latinski Ameriki pa npr. bolivijski politik Evo Morales. Evroskeptične populistične stranke radikalne desnice in levice v Evropi so na volitvah za Evropski parlament 2014 zasedle tretjino sedežev: Nacionalna fronta, Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva in Siriza so zmagali v Franciji, Veliki Britaniji in Grčiji; Pet zvezd v Italiji, Alternativa v Nemčiji in Združena Levica v Sloveniji pa so uspeli dobiti občutno podporo.« (Vir: Wikipedija, geslo Populizem)
Novejši primeri
Novejše primere desnega populizma imamo še živo pred očmi: prejšnji in morda tudi ponovni ameriški predsednik Donald Trump, prejšnji brazilski predsednik Jair Bolsonaro, novi argentinski predsednik Javier Milei – če navedemo le tri večje. V EU pa prednjačijo madžarski premier Viktor Orban, prejšnja oblast na Poljskem, najverjetnejši novi nizozemski premier Geert Wilders … V Franciji vse bolje kaže Nacionalni fronti veteranke Marine Le Pen, v Nemčiji se vzpenja Alternativa za Nemčijo … Pomemben kazalnik aktualne moči desnega populizma bodo letošnje evropske volitve. Desni populisti so v ofenzivi, a tudi odpor se krepi.