Ema Koselj je v kranjski Kovačnici predstavila svojo sladko pot grenkega priokusa./ Foto: Gorazd Kavčič

Emazing se bo nekoč vrnil

Kranjski podjetniški inkubator Kovačnica je v okviru podjetniškega zajtrka, ki ga je spretno vodila Taja Nograšek, pred kratkim gostil Emo Koselj, slaščičarko in podjetnico, javnosti poznano po njenih sladkih umetninah. Podjetniška pot podjetja Emazing Creations pa ni bila vedno sladka.

Vedno si je želela butične proizvodnje in trgovinice. Danes priznava, da se je zadeve lotila napačno in da butična proizvodnja v Sloveniji ne pije vode.

Ema Koselj: »Emazing se bo nekoč zagotovo vrnil, ampak za zdaj še ne vem, v kakšni obliki, kdaj in kako. Vsekakor pa tega nisem za vedno postavila v kot, ker mi prvič pač ni uspelo.«

»Nisem ravno vedela, kaj bi v življenju počela. To se je videlo že na moji študijski poti, ko sem zamenjala premnogo fakultet in pravzaprav ničesar zaključila,« svojo zgodbo začne Hrušičanka, ki je prvo torto spekla približno pol leta preden je odprla podjetje Emazing Creations. Kot je povedala, nikoli ni bila tista deklica, ki bi babici ali mami pomagala v kuhinji. »Prva torta je bila porazna,« je pojasnila v smehu in dodala, da je bila to točka, na kateri se je začela zavedati, da peka ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. »Podala sem se v intenzivno raziskovanje receptov in prva napaka, ki sem jo storila, je bilo preučevanje ameriških receptov. Vse je bilo zbito, en kup 'putra in cukra'. Slovenski standardi so drugačni in ugotovila sem, da me čaka pridobivanje še ogromno znanja.« Ema sama zase pravi, da ni hitro zadovoljna, zato je poskušala številne recepte, preden je odkrila tistega pravega. Dejala je, da je našla recept, ki je bil dober, ampak njej vseeno ni uspelo. »Moraš biti še zelo sposoben. In to me je gnalo naprej, ker vedno 'gonim toliko časa, da uspe'. Miselni procesi so me gnali, da sem nato v roku pol leta odprla podjetje.«

Ema s Hrušice peče torte

V Eminem največjem razcvetu je cvetel tudi Instagram profil Emazing Creations, kjer je njene slaščice spremljalo približno 30 tisoč sledilcev. »Sprva sem bila aktivna predvsem na Facebooku, se je pa kar razvedelo, prijatelji so delili in kmalu je veliko ljudi vedelo za Emo s Hrušice, ki peče torte.« Kot je pojasnila, se je podjetniškega vidika v navezavi s prijatelji in družino lotila nekoliko napačno. »Zdaj lahko povem, da je treba računati vsem. Brez popustov. To je posel in tisti, ki te zares podpira, ti bo dal še za kavo in ne pričakoval popusta. Od mene se je pričakovalo, da bom na vsako praznovanje ali druženje prinesla kakšno tortico. Ljudje niso razumeli, da od tega živim in da je to moj posel.« Vsa znanja je pridobivala sama. Kot je dejala, je ena stvar, da pečeš dobre torte, ampak to predstavlja zgolj deset odstotkov ali še manj vsega, kar moraš kot podjetnik obvladati. »Iskanje ravnovesja med birokracijo, komunikacijo s strankami in izdajo naročil. Morda je bilo največ dela ravno z ljudmi.«

Tudi po petintrideset tort na teden

Sprva je delavnico uredila v kletnih prostorih hiše staršev, njeni podjetniški poti se je kasneje pridružila tudi mami. »Ne ravno prostovoljno. Nekako je videla, da delam po cele dneve, brez predaha, in če sedaj pomislim, nisem imela nič od življenja. Predlagala je, da bi mi morda pomila posodo ali očistila delavnico. Nisem le sprejela ponujenega prsta, ampak sem ga zgrabila, jo naučila še peke biskvitov in tako je postala del ekipe,« je pojasnila Ema. Skupaj sta v sezoni 2018/2019 spekli tudi po 35 velikih tort na teden ter jih tudi dostavili na različne konce Slovenije. »Še danes mi ni jasno, kako nama je to sploh uspelo. Bilo je ogromno porok, ogromno dostav, tako da je bilo zahtevno tudi z logističnega vidika. Res ne vem, mogoče pa sem zaradi nosečnosti mislila, da sem vsemogočna,« je dejala v smehu.

Potrebovala je »nepopisane liste«

V nadaljevanju je odprla Cake shop na Bledu. »To sem si vedno želela, nisem želela koncepta slaščičarne. Začutila sem, da bi bilo v Slovenijo lepo pripeljati tudi nekoliko drugačen način, ki je v tujini bolj poznan. Vzela sem v najem prostor na Bledu in zdel se mi je lep začetek te poti.« Kot je povedala, navala ni pričakovala, računala je na nekje dvajset strank na dan in hitro jo je udarila realnost. »Bila je ogromna vrsta ljudi, za kar sem še danes neizmerno hvaležna, sladice so bile razprodane v trenutku. Po enem tednu neprestanega garanja, čeprav sem nedolgo nazaj rodila, je bilo že nevzdržno, izgorelost je bila že takrat visoka. Tudi logistično je bilo težko – voziti vse s Hrušice na Bled, zato sem se odločila in začela zaposlovati.« Ema je imela takrat prvič izkušnjo z zaposlovanjem ljudi, zato ni najbolje vedela, kakšen profil ljudi potrebuje. Kot je pojasnila, je sprva iskala ljudi, ki že dolgo časa pečejo, so entuziastični in poznajo svet slaščic. Danes na to gleda drugače, v ekipi bi namreč potrebovala nepopisan list – nekoga, ki ga lahko nauči novih, svojih znanj, in ne spreobrne. »Lažje bi bilo učiti nekoga, ki še ni nič spekel in ne pozna francoskega, avstrijskega in ostalih slaščičarstev. Težko je nekomu reči, naj pa zdaj pozabi na vse znanje, ki ga ima, ker pri meni se pa dela čisto drugače. To sem spoznala šele proti koncu.«

Stroški so šli v nebo

Kasneje je selila prostore in odprla delavnico v Mostah pri Žirovnici. »Danes priznavam, da je bil to naš konec. Takrat sem želela dokazati, da butična proizvodnja slaščic v Sloveniji pije vodo. Danes sem mnenja, da je ne.« Cake Shop je bil takrat tudi glavni vir dohodka, torte po naročilu pa so predstavljale manjši delež. »Ko sem imela več kadra, mi ni uspelo sprejemati vseh naročil. Imela sem polne roke dela z zaposlenimi, financami, nabavo, izdelavo slaščic, reguliranjem odnosov in enostavno je imel dan premalo ur, da bi delala še torte po naročilu. Vseeno sem jih, nekje pet na teden, ampak precej manj kot prej.«

Kot je pojasnila, so se stroški kopičili, in da bi vse pokrili, bi moral kos torte stati 15 evrov. Takrat je ugotovila, da ji zgolj z lokacijo na Bledu ne bo uspelo finančno izplavati, zato so odprli še trgovinico v Ljubljani. »V roku enega meseca in pol smo odprli še v Ljubljani, lepo so nas sprejeli. Skupno je bilo takrat v podjetju 18 zaposlenih, ne sicer vsi redno, nekaj je bilo študentov.« Zaradi povečanja stroškov najemnine je bila, kljub temu da so prenavljali in investirali, lokacijo na Bledu primorana zapreti. »Bled in Ljubljana sta se lepo dopolnjevala, bila je popolna kombinacija, ampak enostavno ni bilo računice,« je pojasnila. Z zaprtjem blejske trgovinice je izgubila en cel vir dohodkov, stroški pa so se nato kopičili kot snežna kepa, z vseh strani.

Kmalu je sledilce na Instagramu šokirala novica, da se zapira tudi trgovinica na Trubarjevi v Ljubljani. Pojasnila je, da je odločitev sprejela že nekaj tednov preden je obvestila javnost, saj jo je najbolj skrbel ravno odziv ljudi. »Nikoli si nisem zatiskala oči, da se to ne more zgoditi. Ampak včasih je bil to en od stotih scenarijev, na koncu pa eden od dveh. Izčrpali smo vse finančne zaloge, zaposlenim sem pojasnila zadeve že prej, edina neznanka je bila, kako to povedati javnosti.« Ni si predstavljala, kaj bo sledilo. »Ali se bom raztreščila na prafaktorje? Nisem pa si nikoli mislila, da bom dejansko dobro, da bom vse, kar bom tisti dan čutila, tudi znala predelati. Skrbelo me je, da se bo v meni vse nabiralo in bom le razpadla. Sem pa nato zavestno vsak dan reševala svoje misli, ozaveščala to, kako se počutim in kako želim zaključiti.«

Kaj pa Ema počne danes

Čeprav je Emazing Cake Shop v Ljubljani svoja vrata zaprl konec julija, jo je v naslednjih mesecih čakalo še kar nekaj dela. »Po vseh teh letih, ko sem bila samo Emazing Ema in nič drugega, je bil čas, da raziščem, kdo sem jaz brez tort. Trenutno se posvečam sebi, svoji duši in zdravju. Noro mi je, ko raziskujem sebe in se praktično na novo spoznavam,« je pojasnila in nam zaupala še, da se bo Emazing nekoč zagotovo vrnil, vendar za zdaj še ne ve, kdaj in v kakšni obliki.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / petek, 24. november 2006 / 06:00

Zagovornik predlaga varčevanje

V nadaljevanju sojenja ducatu Gorenjcev, ki naj bi preprodajali drogo, je zagovornik Anton Šubic predlagal, kako bi sodišče lahko privarčevalo državna sredstva.

Objavljeno na isti dan


Tržič / nedelja, 23. junij 2019 / 17:43

Odprli razstavo o kolarstvu

V Kurnikovi hiši v Tržiču je na ogled stalna razstava o kolarstvu, ki predstavlja eno nekdaj pomembnih tržiških obrti. Razstava ponuja vpogled v kolarsko delavnico in razkriva s postopki izdelave in i...

GG Plus / nedelja, 23. junij 2019 / 17:42

Nova knjiga o Gregorju Voglarju

Izšla je vsebinsko in slikovno bogata knjiga Doktor Gregor Voglar, zdravnik na dvoru ruskega carja Petra I. Velikega, ki jo je zasnoval, uredil in prispeval vanjo kar nekaj besedil Jurij Kurillo, boga...

GG Plus / nedelja, 23. junij 2019 / 17:41

Velika slovenska kuharica

»Sestra Felicita se je 5. septembra 1865 kot Terezija Kalinšek rodila očetu Tomažu in materi Uršuli, roj. Kern. Oče je kmalu umrl in mati je ostala sama s šestimi otroki. Ker je mati bila zelo pobo...

Medvode / nedelja, 23. junij 2019 / 17:40

Priznanje, darilo in pesmi

Medvode – Župan Medvod Nejc Smole je v družbi ravnateljic in ravnateljev medvoških osnovnih šol tradicionalno v Knjižnici Medvode sprejel najuspešnejše devetošolce ob koncu njihovega šolanja. Za sv...

Zanimivosti / nedelja, 23. junij 2019 / 17:39

Poletni počitek

Včasih – ponekod je še vedno tako – je bilo veliko zelenic opremljenih z opozorilom »Ne hodi po travi«. Danes k sreči takšne napise le še redkokje vidimo. Užitek posedanja in sproščenega druženja v...