Srčnost Mlinarjeve Tončke
Z razstavo Mlinarjeva Tončka, ki ta čas poteka na hodniku Občine Železniki, domači fotografski mojster Aleksander Čufar prikazuje srčnost 90-letne domačinke Antonije Thaler, hkrati pa se dotakne tudi svojih življenjskih preizkušenj.
»Uspelo mi je prikazati srčnost gospe Tončke, njen pristop do življenja, s fotografij prav žari optimizem,« pravi Aleksander Čufar, Tončka pa: »Če nekdo tako uživa v fotografiranju, mu ne smeš braniti. Vse sem ga ubogala.«
Aleksander Čufar iz Železnikov je fotografski mojster z več kot 1500 nagradami, ki je do pred nekaj let, ko so ga začele pestiti zdravstvene težave in posledično vse hujša gibalna oviranost, najbolj užival ob fotografiranju pokrajine, narave in živali. Kljub temu fotoaparata ni odložil, pač pa je v svetu fotografije našel nove izzive. Odkar so mu leta 2021 s pomočjo dobrodelnih akcij postavili hišno dvigalo, sin pa mu je kupil skuter, se med vožnjo po Železnikih večkrat ustavi, poklepeta z domačini in jih na koncu še fotografira. »Veliko ljudi mi je pomagalo do dvigala in zdaj sem jih že ogromno poslikal in jim podaril fotografije.« Med nastalimi posnetki še posebej izstopajo fotografije Antonije Thaler s Češnjice, Mlinarjeve Tončke, s katero sta v zadnjih dveh letih in pol ustvarila bogat cikel fotografij. Del si jih še do 29. marca možno ogledati na razstavi na hodniku Občine Železniki.
Vrhunski model
Povod za razstavo je bilo Tončkinih 90 let, ki jih je praznovala konec decembra. »Gospa je vrhunski model,« jo je pohvalil fotograf. Že takoj ob njenih prvih posnetkih je začel razmišljati, kaj bi še lahko posnela. »Ker je bila s slikami zadovoljna, sva se zmenila, da bova še kaj naredila,« je razložil Čufar, Tončka pa je dodala: »Če je pravi fotograf, je slika tudi.« Kasneje jo je fotografiral pri različnih dnevnih opravilih, ki jih opravi kljub svojim častitljivim letom. Tončka velja za legendo, ki se je kar 18 let, vse do lani, s triciklom vozila na polje v sosednjo Dašnico, kjer živi Čufar. Seveda jo je fotografiral tudi na triciklu, na katerem je v košari domov vozila pridelke, pa na njivi s krompirjem, na njenem domačem vrtu, v rožah, ob domačem kozolcu s košem na hrbtu, na lesenih stopnicah s šopkom bezga v rokah, med pletenjem ob krušni peči …
Fotografije so večinoma nastale spontano. »Fotografiral me je povsod, kjer me je dobil. Odprem vrata, pa je bil zunaj. Ko sem se vračala domov, me je srečal in hitro rekel, kam naj stopim,« je spomine obujala Tončka, ki je Čufarju z veseljem pozirala. »Če nekdo tako uživa v fotografiranju, mu ne smeš braniti. Vse sem ga ubogala.« Ob tem je Čufar pristavil, da so se Tončkini domači pošalili, da bi bilo najbolje, da se preseli k njim, ker je edini, ki ga mama uboga.
Pozirala tudi kot Kofetarica
Njuna srečanja so bila večinoma naključna. »Gospo sem fotografiral tako, kot se je tisti dan uredila. Rada je barvito oblečena, njen zaščitni znak je ruta. Edino takrat, ko sem jo fotografiral kot Kofetarico, sem jo prosil, da se preobleče,« je razložil fotograf. Prav fotografija, na kateri Mlinarjeva Tončka pozira kot znamenita Kofetarica Ivane Kobilca, mu je ena najljubših. »Prikazane fotografije so sicer narejene na povsem klasičen način, s samo nekaj standardnimi objektivi, kar je tudi že redkost,« je dejal in poudaril, da je ključno, da zna fotograf ujeti pravo svetlobo.
Čufar je na cikel fotografij z Mlinarjevo Tončko zelo ponosen. »Uspelo mi je prikazati njeno srčnost, njen pristop do življenja, s fotografij prav žari optimizem.« Tončka je na vprašanje, kako ji je uspelo 90 let dočakati tako bistra in čila, odvrnila, da je pomembno, da vidiš delo in ga opravljaš z veseljem: »Veliko doto sem dobila od doma, ker so me naučili delati in spoštovati vse, kar je bilo.«
Odprla so se mu druga vrata
Čeprav je Čufar za terensko fotografiranje, kakršnega je poznal nekoč, sedaj prikrajšan, pa še naprej z velikim veseljem pritiska na sprožilec fotoaparata, le da je zdaj bolj omejen na lokalno okolje. »To, da me je prizemljilo, po domače rečeno, mi je odprlo druga vrata. Nekateri jih v težkih situacijah ne vidijo, ampak so. Včasih sem dobesedno norel naokoli, kaj vse bom še poslikal, to pač zdaj ni možno. Mi pa skuter, ki mi ogromno odvrne, omogoča, da grem med ljudi, rad se pogovarjam in slikam. Včasih tudi samo zanimivo okno z rožami ali pa škrilj, obdan z rjavim jesenskim listjem. Super slika.« Poleg t. i. »skuter fotografij«, kot jih imenuje sam, se posveča tudi računalniški obdelavi fotografij iz svojega bogatega arhiva in ustvarjanju novih kreativnih fotografij.