Jaka Šubic (3)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. februar 2024 / 16:08

Jaka Šubic se je rodil kot prvi izmed treh otrok. Mama je bila vzgojiteljica, oče mizar. Starši so mu namenjali veliko pozornosti in ljubezni. Prav njim je najbolj hvaležen, da danes kljub cerebralni paralizi, ki ga je prikovala na invalidski voziček, lahko živi karseda samostojno življenje.

»Ob tem bi se vrnil na začetek, ko ste me vprašali, kako doživljam svojo invalidnost. Moji domači je nikoli niso poudarjali. Osredotočili so se na tisto, kar zmorem, in mi skušali dati največ, kar so lahko. Tega sem vesel in sem jim za to hvaležen. Invalidnost sem vedno občutil kot nekaj, s čimer živim,« je pojasnil. Ob tem je predstavil konkretni primer prizadevanja staršev za njegov napredek na način, ki ga zmore. »To je pisanje. Ker nisem mogel pisati z roko, me k temu niso silili, ampak so mi že takrat s pomočjo strokovne ekipe, ki me je spremljala, priskrbeli računalnik, da sem to pomembno veščino lahko usvojil. To mi je odprlo svet. Nikoli niso rekli, da česa ne bom zmogel, vedno so skušali najti rešitev, mi dati najboljše, kar se je v tistem trenutku dalo.«

Otroštvo je preživel doma v Žireh. Vrtca ni obiskoval. Pazila ga je stara mama. Ko je prišel čas vpisa v osnovno šolo, se je vključil v večinsko osnovno šolo v domačem kraju in jo tudi uspešno zaključil. »Bil sem verjetno eden prvih, ki je bil deležen tako imenovanega inkluzivnega izobraževanja. Bilo je v korist vseh: tako mene kot otroka s posebnimi potrebami kot sošolcev, ki so s tem spoznavali tudi to področje. Novembra lani smo imeli 25. obletnico valete in ena od sošolk mi je rekla, da nikoli ni občutila, da bi bilo kaj drugače, ker sem bil jaz v razredu, čeprav sem imel asistenta. Tako je prav. Ob vključitvi otroka s posebnimi potrebami v večinsko šolo bi moral biti poudarek na razredu kot celoti, ne da je otrok s posebnimi potrebami znotraj razreda kot neka ločena enota z asistentom. Inkluzija je pomembna, a s pravo mero. Ni vsak za vse,« pravi.

Na osnovno šolo ima lepe spomine. »To so bila zame brezskrbna leta. Vesel sem, da me v Žireh niso pozabili. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da je bilo zelo pomembno, da sem lahko ostal v domačem okolju. Za razliko od mojih vrstnikov s cerebralno paralizo, ki sem jih srečeval kasneje, sem zelo dolgo živel s starši, kar mi je dalo neko svojo dimenzijo in me oblikovalo. Dalo mi je vpogled, ki ga morda kdo drug s posebnimi potrebami nima,« se zaveda. Po osnovni šoli je izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Kamniku, nato pa na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki jo je prav tako uspešno zaključil.

Za konec sva nekaj besed namenila še prihodnosti. »Želje in cilji so. Rad bi prispeval k reševanju problematike oseb s posebnimi potrebami, jim pomagal po svojih močeh in s svojim znanjem. To delo me veseli in že med študijem sem bil na tem področju nekoliko aktiven. Rad bi tudi peljal naprej svoje življenje, kot sem ga doslej. Če se bo vse to uresničilo, pa bomo videli,« je še povedal in dodal: »Skušal bom delati dobro in živeti približno enakopravno.« (Konec)