Feldmaršal Radetzky in Tržič(ani)

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 11. november 2016 / 00:00

Straussov valček Radetzky-Marsch poznamo vsi. Pozabili pa smo junaka, ki mu je bil posvečen. Feldmaršal Radetzky se je rodil pred dvesto petdesetimi leti, 2. novembra 1766. Na prav poseben način je bil povezan tudi z Gorenjsko …

V torek, 8. novembra 2016, je Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU s podporo Občine Tržič v eni od palač ob Novem trgu v Ljubljani, v imenitnem prireditvenem prostoru, ki se imenuje Atrij ZRC, priredil enodnevni simpozij z naslovom Feldmaršal Radetzky in Slovenci. Na njem je devet predavateljev obudilo življenje in delo enega največjih habsburških in svetovnih vojskovodij. Še posebej so poudarili njegove vezi s tedanjimi slovenskimi deželami, ki so bile tesnejše, kot bi si mislili. Simpozij je pripravil in vodil zgodovinar dr. Miha Preinfalk, za opravljeno delo mu lahko čestitamo!

Zmagovalec bitke pri Custozzi

»Še pri Custozzi bal se nisem smrti, / zrl ji v oči …« Ta nepozabna verza iz Aškerčeve balade Mejnik (1890) sta najboljša priča, da so bili med udeleženci prve bitke pri Custozzi, 24. in 25. julija 1848, tudi Slovenci. In da se je njihov boj vpisal v narodov spomin. Poveljeval pa jim je prav Radetzky, ki si je s to sijajno zmago (in še naslednjo, pri Novari, 22. in 23. marca 1849) zaslužil svoj valček, grad Tivoli v Ljubljani in častno meščanstvo tega mesta, spomenike in druge časti. Njegovo vojno veščino je na simpoziju orisal dr. Rok Stergar v referatu z naslovom Johann Josef Wenzel Anton Franz Karl Radetzky von Radetz in njegova vojaška kariera. Preberimo povzetek. »Josef Radetzky je svojo dolgo in bleščečo vojaško kariero začel kot kadet leta 1784. Pridružil se je kirasirskemu polku Caramelli. Štiri leta pozneje je svoj ognjeni krst doživel med avstrijsko-osmansko vojno, zadnjim spopadom habsburških čet z osmanskimi. Kot ordonančni častnik je služil pri dveh znamenitih poveljnikih, Franzu Lacyju in Gideonu Laudonu. Ob začetku vojne z revolucionarno Francijo leta 1792 je bil na bojiščih ob Renu, v naslednjih letih pa je sodeloval tudi na vseh drugih pomembnih bojiščih francoskih revolucionarnih vojn. V tem obdobju se je večkrat izkazal z osebnim pogumom, predvsem pa kot uspešen štabni častnik, in konec vojn je dočakal kot šef štaba Karla Schwarzenberga, vrhovnega poveljnika združenih protinapoleonskih armad. Po koncu vojne je bil, že kot konjeniški general, nekoliko postavljen na stranski tir in se je ukvarjal s publiciranjem vojaškoteoretskih spisov. Naposled je bil leta 1830 poslan v Lombardijo, kjer je prevzel poveljstvo armade in bil leta 1836 povišan v feldmaršala. Z uspešnim bojevanjem v času upora italijanskih nacionalistov in piemontsko-sardinske invazije v letih 1848 in 1849 je obvaroval habsburško oblast nad severno Italijo. Po koncu spopadov je bil vse do leta 1857, torej še v visoki starosti, vojaški in civilni guverner lombardsko-beneškega kraljestva in v tem času je v avstrijsko vojsko v severni Italiji uvedel pomembne taktične novosti, ki pa so jih njegovi nasledniki opustili in tako pripomogli h katastrofalnim porazom avstrijskih čet v vojni s Francozi in Piemontom-Sardinijo leta 1859.«

Grof Radetzky in Tržič

Grofovo povezavo s Tržičem je v svojem referatu orisala Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja. »Zaradi šolanja, vojaških služb in bojev je Josef grof Radetzky v svojem dolgem in razgibanem življenju ogromno potoval in bival v številnih krajih habsburške monarhije in izven nje. Eden od krajev, ki ima na njegovi poti posebno mesto, je tudi Tržič. Z njim so ga povezale rodbinske vezi, saj je grad in gospostvo leta 1807 kupil od svoje tašče Frančiške Romane grofice Strassoldo, rojene grofice Auersperg. S podpisom pogodb je postal lastnik zemljišč v Tržiču in s tem, lahko rečemo, tudi Tržičan. Podatkov o tem, kolikokrat je obiskal Tržič in koliko časa je tam preživel, je izjemno malo. Iz maloštevilnih ohranjenih dokumentov je mogoče razbrati nekatere njegove gospodarske dejavnosti v Tržiču, na katere je odločilno vplival uničujoči požar, ki je 30. marca leta 1811 uničil domala vse mesto na desnem bregu Tržiške Bistrice. V požaru je zgorel tudi grad stari Neuhaus, katerega lastnik je bil Radetzky. Takrat aktualna francoska oblast je prizadetemu mestu pomagala z denarno pomočjo, del katere je pripadal tudi Radetzkemu. Grof se ji je odrekel in jo namenil za pomoč pogorelcem. Želja po pomoči prebivalcem je verjetno spodbudila njegove številne gospodarske dejavnosti v Tržiču. Dal je povsem prenoviti grajsko posest in postaviti nov dvorec, ki ga vidimo še danes. Uredil je parkovno zasaditev, hleve, ribnik, poleg tega pa pogozdil še hrib Kamnek nad grajskim poslopjem. Uvozil je tudi posebno vrsto švicarskega goveda in španske ovce merino, vendar ti pasmi nista uspevali v novem okolju. Postavil je pilarno, ki je solidno obratovala še po njegovem odhodu iz Tržiča. Zgradil je tudi poseben plavž, vendar se je kmalu pokazalo, da železove rude ni dovolj, zato je plavž prenehal delovati. Gospodarsko udejstvovanje ni prineslo želenih sadov, tako je bil grof Radetzky zaradi izgub prisiljen k prodaji gospostva, ki ga je leta 1819 kupil Jožef baron Dietrich. S tem se je zaključilo Radetzkyjevo 12-letno delovanje v Tržiču.«

Radetzky, mit, ki živi

Radetzky je res precej pozabljen, a živi kot mit. Še zlasti tam, kjer ga kot takega častijo. V Tržiču, denimo, kjer so ga pod Jugoslavijo pozabili, zdaj pa ga, kot je v svojem referatu opozoril dr. Bojan Knific, spet razvijajo; »spomin nanj je ponovno oživel po slovenski osamosvojitvi, še bolj po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo, ko je Radetzky zopet postal 'naš' – evropski.« Knific: »Spomin nanj se je v Tržiču razvijal na več podlagah. Na vzpetini nad mestom še vedno stoji dvorec, ki ga je dal zgraditi. Zanimive drobce o njegovi vlogi v Tržiču je leta 1936 objavil Viktor Kragl, ki ga je ustoličil kot velikega dobrotnika po požaru leta 1811 in označil kot slabega gospodarstvenika. Za razvijanje spomina nanj so bili pomembni prispevki Mihaela Petka, objavljeni leta 2001 v lokalnem glasilu. Danes ga Tržičani poznajo zaradi Radetzkyjeve koračnice, le redki starejši Tržičani pomnijo, da je v mestu deloval Hotel Radetzky, bolj živ je spomin na gostilno Radetzky, razvita je bila Radetzkyjeva pot, oživlja se pesem Radecki je bil fajn gospod, ustvarjen je spominek Radetzkyjeva potička, ljudje v turizmu in kulturi se ga spominjajo ob različnih obletnicah in na slavnostnih prireditvah.« Da bi ga pozabili, torej res ni bojazni. Naj živi!

(Vir: Feldmaršal Radetzky in Slovenci, Znanstveni simpozij, brošura, uredil Miha Preinfalk, izdal Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana, 2016, 20 strani)