Dobra priprava za dober vtis

Zaposlitveni razgovor je prvi osebni stik kandidata s potencialnim delodajalcem, zato je prvi vtis izjemno pomemben, poudarja učiteljica strokovnih ekonomskih predmetov na Srednji ekonomski, storitveni in gradbeni šoli Šolskega centra Kranj Monika Gregorčič. V okviru kariernega dneva je za maturante njihove šole izvedla delavnico, kako se pripraviti na zaposlitveni razgovor.

Na kaj je treba biti pozoren pri razgovoru za zaposlitev?

Dijakom sem položila na srce, da je potrebna resnično dobra priprava na razgovor z delodajalcem, ker je to prvi in obenem odločilni stik.

Kaj pomeni dobra priprava?

Pomeni, da mora kandidat pridobiti čim več informacij tako o svojem bodočem delodajalcu in poslovanju podjetja kot tudi o tem, kako poteka sam poslovni proces, kakšni so odnosi znotraj podjetja in podobno. Predvsem pa, da pripravi dobro predstavitev samega sebe – svojih profesionalnih kompetenc, obenem pa tudi osebnostnih, značajskih in psihičnih lastnosti. Odločilno je namreč, da v tistih nekaj začetnih minutah razgovora pusti dober prvi vtis. Če ni tako, si zelo zmanjša možnosti za zaposlitev. Mora se zavedati, da na razgovoru »prodaja« sebe.

Kako moramo nastopati na razgovoru – verjetno je treba najti neko srednjo mero: ne preveč uradno ne preveč sproščeno?

Trezna presoja in delovanje po zdravi pameti sta vedno dobrodošla, tako pri verbalni kot neverbalni komunikaciji. Pomembno je namreč tudi, kako se na zunaj izražamo s svojim videzom, točnostjo prihoda na razgovor, spoštovanjem sogovornika, vzpostavljanjem očesnega stiska, stiskom roke ... Izbrati je treba obleko, ki bo primerna delovnemu mestu, za katero se potegujemo. Če gre za javno pojavnost, se seveda pričakuje večja urejenost.

Tudi za delo v proizvodnji verjetno na razgovor ne moreš priti v trenirki?

Vsekakor. Potrebna pa je tudi zmernost – oblečemo se spodobno, obenem pa ne pretiravamo pri modnih dodatkih ali ličenju.

Kaj pa sama drža telesa – verjetno tudi to delodajalcu marsikaj pove o kandidatu?

Tudi to je izjemno pomembno, in sicer že sam vstop v prostor, način hoje, obvladovanje prostora, prva komunikacija s člani razpisne komisije … Pa tudi, kakšna je naša drža pri sedenju, naša gestikulacija in podobno. Izkušeni kadroviki zelo dobro prepoznajo razliko med verbalno in neverbalno komunikacijo, slednja nas izda, če želimo ali ne – gre za nezavedna dejanja: če nismo prepričani o tem, kar želimo povedati, bo to izražala tudi naša govorica telesa. Še posebno se to izkaže na psiholoških testiranjih, če se kandidat prebije v drugi krog, tam ni mogoče ničesar skriti.

Glede na to, da gre pri razgovoru za precej stresno situacijo in je torej težko nastopati zelo samozavestno, kako se dijaki lahko vnaprej pripravijo na tako situacijo?

Pozitivna motivacija je gotovo del tega; da se zavedajo, da je razgovor tudi priložnost zanje in da jim lahko zelo spremeni življenje, sploh v primeru pozitivnega izida. To pomeni vstop v novo delovno okolje, nove poslovne priložnosti ... In da ni nič narobe, tudi če niso uspešni, pač nadaljujejo iskanje. Zdrava trema je koristna, strah pa ohromi – z dobro pripravo na razgovor se lahko otresemo nepotrebnega strahu. Lahko se že vnaprej pripravimo na morebitna vprašanja, saj imajo delodajalci pripravljen nabor standardiziranih vprašanj, ki jih lahko kandidat vedno pričakuje. Delodajalca ne zanimajo toliko naše strokovne kompetence – o teh se lahko prepriča na podlagi našega življenjepisa, motivacijskega pisma in prilog glede zaključenega šolanja –, zanimajo ga vse naše druge veščine. Vedno pa je pametno, da imajo tudi kandidati za zaposlitev pripravljenih nekaj vprašanj za delodajalca.

Česa pa ne vprašamo na prvem razgovoru?

Neki dvom se poraja, ali na prvem razgovoru lahko vprašamo o višini plačila. Če nam ga delodajalec sam ne razkrije, vsaj v nekih okvirih, pa je dopuščeno, da proti koncu zastavimo tudi to vprašanje, saj je to le najbolj pomembna informacija za kandidata. Seveda je to mogoče izvesti na diplomatski način: v katerih okvirih se giba plačilo, ali obstajajo možnosti napredovanja, dodatnih bonitet in podobno. Nikakor pa to ne sme biti prvo vprašanje, to naj bo namenjeno informacijam o samem procesu dela, zadolžitvah, na koga se je mogoče obrniti na pomoč ...

Danes se delodajalci že večinoma zavedajo, česa se ne sprašuje, ampak kljub temu: katero vprašanje pa kandidat lahko zavrne, če se mu zdi neprimerno?

To so lahko osebna vprašanja, ki ne sodijo v sfero zaposlitvenega razgovora, recimo status poročen ali samski in število otrok. Žal nekateri to še vedno sprašujejo, se jih pa vedno več zaveda, da gredo s tem čez dovoljene meje in tovrstnih vprašanj, sploh v javnem sektorju, ne zastavljajo. To se še dogaja bolj v manjših zasebnih podjetjih, kar je po eni strani razumljivo, saj je njihova organizacija dela drugače ustrojena, a po drugi strani odgovor na to vprašanje vedno lahko zavrnemo. Sama priporočam diplomatski odgovor – recimo v smislu, da to ni najpomembnejša informacija, da je bolj pomembno znanje in izkušnje ter pripravljenost za delo.