Rudi Šeligo (p)ostaja legenda

Tu je beseda o človeku, ki je bil zelo nenavadna in razgibana osebnost. Kdo bi lahko v svojem življenju združil tako različne posebnosti, kot so naslednje: da je krajši čas opravljal najtežja dela v jeseniški železarni; da so ga med študijem filozofije vrstniki klicali Sokrat, dekleta pa Soki; da je prisostvoval prvi aretaciji prijatelja Jožeta Pučnika; da je služil vojsko v srbskem Kučevu, v nekdanjem kazenskem bataljonu JLA; da se je družil s poznejšimi velikimi zvezdniki slovenske literarne scene, med katerimi sta bila tudi pesnik Dane Zajc in literarni teoretik Dušan Pirjevec; da se je v letih 1962–1993 preživljal kot profesor statistike (!) na »kranjski Sorboni« (sedanji Fakulteti za organizacijske vede v Kranju); da sta ga kot oporečnika tedanji oblasti med vožnjo iz Ljubljane v Kranj več večerov divje spremljala dva avtomobila, ki sta hotela namerno povzročiti prometno nesrečo; da je svojo službeno kariero sklenil kot minister za kulturo v Vladi Republike Slovenije in član SAZU, za svoje pisateljsko delo pa dobil Prešernovo nagrado … Kdo bi lahko bil vse to v eni osebi? Odgovor: Vse to in še mnogokaj je bil Rudi Šeligo.

Šeligova mlada leta

Pripovednik, dramatik in esejist ter visokošolski učitelj in politik Rudi Šeligo se je rodil 14. maja 1935 v Sušaku pri Reki, kjer je takrat kot uradnik služboval njegov oče; ta je bil štajerskega rodu, mati Marjana pa je bila iz Hrvaškega Zagorja. Šeliga imamo Gorenjci tudi za svojega, vrsto let je živel najprej na Jesenicah, pozneje pa v Kranju. »Leta 1939 se je družina preselila na Jesenice, kjer je bil oče v železarni knjigovodja. Šeligo je v tem kraju končal osnovno šolo in med letoma 1945 in 1951 gimnazijo. Vmes, po šestem, sedanjem drugem gimnazijskem razredu se je iz protestnih razlogov (ravnatelj je zahteval, naj opusti igranje pozavne, ki se ji je vneto posvečal) za krajši čas zaposlil kot navaden delavec najtežjih del v jeseniški železarni, kjer se je zamajala njegova 'vera v poslanstvo proletariata'. Med letoma 1952 in 1954 je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Tolminu, kjer je tudi maturiral. Potem je v Ljubljani, na Filozofski fakulteti, ki je takrat delovala v NUK-u, Turjaška ulica 1, študiral filozofijo in psihologijo. Leta 1960 je diplomiral, leta 1987 pa opravil magisterij iz estetike na oddelku za filozofijo iste fakultete, tokrat v njeni stavbi, Aškerčeva cesta 2. Po prihodu v Ljubljano je v Akademskem plesnem orkestru igral pozavno do leta 1960, ko je igranje povsem opustil. Soglasbeniki so ga, ker je študiral filozofijo, klicali Sokrat, dekleta pa Soki. Družil se je tudi z boemskimi književniki, s Petrom Božičem, z Danetom Zajcem, publicistom in poznejšim interpretom slovenske književnosti Tarasom Kermaunerjem. Spoznal je tudi Ljubljančana Primoža Kozaka in poznejšega sociologa Veljka Rusa, ki sta mu bila zaradi meščanskega stanu najprej 'sumljiva' in odmaknjena. Kermauner in Rus sta bila takrat asistenta na oddelku za filozofijo ljubljanske univerze, kjer je bil glavna avtoriteta dogmatični komunistični ideolog Boris Ziherl. Tam se je Šeligo srečal tudi z Jožetom Pučnikom (1932–2003), kritikom komunističnega sistema, sociologom in poznejšim politikom, ki se je pol leta pred aretacijo preselil v mestno središče in prepustil Šeligu borno podstrešno čumnato v Mostah, pred katero so se ponoči potikale podgane.«

Šeligo in Pučnik

Ko je Pučnik v tedanjem režimu zapadel v nemilost, je ta zadela tudi Šeliga, ki se je družil z njim. »Leta 1958, na dan prve Pučnikove aretacije, je šel Šeligo z njim v NUK, kjer so potekala predavanja iz filozofije (sedanje Filozofske fakultete ob Aškerčevi cesti še ni bilo). Tam sta pri vratarski loži dva civilna policijska agenta v naskoku prijela Pučnika, tretji pa se je postavil pred Šeliga, da ne bi ta prijetja preprečil. Čeprav je agent Šeligu rekel, da ne sme o aretaciji nikomur črhniti, je o njej istega dne povedal Veljku Rusu. O njej je želel izvedeti vse podrobnosti tudi Primož Kozak, ki pa se iz bojazni pred policijskim prisluškovanjem ni hotel srečati s Šeligom v nobenem zaprtem prostoru, ampak med sprehodom. Naslednjo noč sta okrog dveh v Šeligovo čumnato vdrla dva miličnika, ga na postelji osvetlila z baterijo, ga obtožila vloma v mlekarno v Mostah in ga odvedla na postajo 'Ljudske milice', kjer so ga zasliševali do jutra. Pozneje so ponoči še trikrat vdrli v njegovo čumnato, pregledovali papirje in mu podtikali nove vlome v druge mlekarne v Ljubljani in okolici. V času ideološko sporne Revije 57 in Pučnikovega prvega zapora so Šeliga in Zajca, ko sta ponočevala po ljubljanskih lokalih, nadzirali policijski ovaduhi. Leta 1960 se je Šeligo poročil z Lidijo Kancler, ki jo je spoznal v Tolminu. V zakonu sta se jima rodila sinova Aleš in Primož. Leta 1961 je bil v jugoslovanski vojski v Srbiji, v Kučevu, v nekdanjem kazenskem bataljonu. Med letoma 1960 in 1962 je bil zaposlen kot industrijski sociolog, od leta 1962 do leta 1993 pa je v Kranju v Visoki šoli za organizacijo dela, poznejši Fakulteti za organizacijske vede, predaval statistiko. Odtlej je stanoval v Kranju, v Ljubljano se je zaradi različnih funkcij vozil. Že pred upokojitvijo leta 1993 je z družino zahajal v Sabonje pri Ilirski Bistrici, od koder je doma njegova žena. Po upokojitvi je tam navadno od srede aprila do jeseni živel in tudi pisal.«

Objave v revijah

Prve literarne objave so Šeligu omogočile takratne literarne in družboslovne revije, v katerih je dejavno sodeloval. »Prvo pripoved je objavil leta 1956 v ljubljanskem študentskem glasilu Tribuna. V letu 1957/58 je bil sourednik Revije 57, od 1962 do 1964 pa je bil član uredniškega odbora revije Perspektive, ki je imel svoj prostor v Državni založbi Slovenije, Stritarjeva ulica 3/II, vogal stavbe Mestni trg 26. Januarja 1964 se je udeležil zastraševalnega pogovora, ki ga je sklical predsednik Ideološke komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Stane Kavčič (sekundiral mu je Rudi Čačinovič) z uredniškim odborom revije v I. nadstropju Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Tomšičeva ulica 5, v stavbi nasproti Tomšičeve ulice 6, med Beethovnovo ulico in parkom, ki je sedaj brez hišne številke, ker so jo pridružili parlamentu, ta pa ima uradni vhod v Šubičevi ulici 4. Stavbo št. 5 je ljubljanski vox populi porogljivo imenoval 'rdeči farovž'. Pogovor je revija objavila v svoji zadnji številki pred zatrtjem in tako razkrila, kako oblastnik 'pere možgane' neposlušnim izobražencem. Po zatrtju Perspektiv se je Šeligo z nekaterimi sodelavci te revije odločil za protestni 'kulturni molk'. Toda ko so uvideli, da ni koristen, saj je komunističnim oblastnikom 'molk' kritičnih književnikov in izobražencev ustrezal, so ga januarja leta 1965 preklicali. Besedilo preklica je napisal Šeligo, podpisniki (del sodelavcev nekdanjih Perspektiv) pa so besedilo pretresli v stanovanju Dominika Smoleta. Po letu 1965 je Šeligo prijateljeval z nekdanjim komunističnim revolucionarjem, razvpitim partizanom, takrat profesorjem na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Dušanom Pirjevcem. Ta je bil za komunistično oblast, ki jo je pomagal vzpostaviti, ideološki odpadnik, tudi zato, ker je postal privrženec ideološko sporne Heideggerjeve filozofije. Šeligo je Pirjevca upodobil v nekaterih svojih delih, sicer pa so se jima zgodile marsikatere pivske, krokarske 'bele noči in črni dnevi'. Med letoma 1967 in 1970 je Šeligo sodeloval z ljubljansko avantgardistično literarno skupino Katalog (ob kateri je bila tudi likovna skupina OHO), ki si je prizadevala ustanoviti svojo istoimensko revijo. Ko pa je Katalog leta 1968 prvič izšel kot gost v dvojni številki 67/68 revije Problemi, je nova revija vzbudila javno moralistično-ideološko zavračanje, zavrnitveni manifest večinoma partizanskih književnikov (Matej Bor) in protest v Skupščini Socialistične republike Slovenije, sedaj Državni zbor Republike Slovenije, zato komunistična oblast samostojnega izhajanja revije ni dovolila. Po odlašanju je pri Založbi Obzorja v Mariboru izšla samo še njena druga številka, toda kot almanah Katalog 2 (1970), s katerim je revija zamrla. Šeligo je večinoma objavljal v reviji Problemi. Leta 1970 je bil 'urednik literature' v uredniškem odboru Problemov-Magazin, ki je deloval v Soteski 10, leta 1971 tudi glavni urednik Problemov-Magazin. Ko je zaradi različnih literarnih in filozofskih usmeritev sodelavcev prišlo v reviji Problemi do razkola, je bil leta 1980 med podpisniki pobude za ustanovitev Nove revije. Oblast nove publikacije ni želela, saj so jo zasnovali sodelavci ukinjenih literarnih revij po II. svetovni vojni, ki jih ni marala (niti oni nje), kljub temu je po različnih zapletih leta 1982 s težavo dopustila njeno izhajanje, da bi se navzven pokazala demokratična. Šeligo se je takrat z Novo revijo razšel, ker se ni strinjal z njenim tedanjim konceptom, predvsem pa ne z ekskluzivnostjo njenega sodelavca Tarasa Kermaunerja. Toda od leta 1993 do smrti je bil član njenega uredništva, ki je takrat delovalo na Cankarjevi cesti 10b, potem pa v Dalmatinovi ulici 1. Leta 1973 je gledališče Glej, takrat delujoče na Poljanski cesti 22, uprizorilo Šeligovo 'historijo' Kdor skak, tisti hlap. Knjižni objavi te igre, ki je izšla istega leta v mariborski knjižni zbirki Znamenja (št. 43), je pripisal sklepno Opombo. V njej je malce zastrto, toda za takratne bralce dovolj jasno, zavrnil aktualistične razlage igre. Takratni gledalci (tudi zunaj Slovenije, ob gostovanju Gleja na festivalu Sterijevo pozorje v Novem Sadu) in bralci igre so namreč videli v pismu, ki ga prejema glavna oseba igre, kritično alegorično upodobitev javnega 'Pisma' jugoslovanskega predsednika Tita z dne 18. septembra 1972 članom Zveze komunistov, torej svojim privržencem. V njem je Tito ostro nasprotoval liberalnim prizadevanjem za demokratizacijo države in napovedoval nove politične obračune z drugače mislečimi. Datum dokončanja igre 2. septembra 1972, ki ga je Šeligo navedel v Opombi, pomeni, da je igro sicer dokončal še pred objavo Titovega 'Pisma' in da aktualistične politične razlage igre ni predvideval, toda gledalci in bralci so jo kljub temu tako dojemali. Med letoma 1975 in 1978 je bil Šeligo urednik knjižne zbirke Znamenja, ki je izhajala v Mariboru; med letoma 1987 in 1991 pa predsednik Društva slovenskih pisateljev, Tomšičeva ulica 12. Spremenil ga je v eno izmed središč takratnega intelektualnega in političnega gibanja za demokratizacijo Slovenije in njeno državno osamosvojitev. Zbral je tudi skupino pravnikov, sociologov in pisateljev, ki so leta 1988 napisali Gradivo za slovensko ustavo, imenovano 'pisateljska' slovenska ustava. Komunistična oblast je hotela Šeliga onesposobiti, saj sta tistega leta v politično napetem poletju več večerov Šeligove vožnje iz Ljubljane v Kranj divje spremljala dva avtomobila, ki sta hotela namerno povzročiti prometno nesrečo. Bil je tudi ustanovni član Slovenske demokratične zveze in bil leta 1990 pri prvih demokratičnih volitvah po II. svetovni vojni izvoljen za njenega delegata. Med letoma 1990 in 1992 je bil predsednik parlamentarnega Odbora za kulturo in varstvo kulturne dediščine, med letoma 1990 in 1994 pa predsednik Sveta RTV Slovenija, Kolodvorska ulica 2. Leta 2000 je bil minister za kulturo v vladi Republike Slovenije in delal v takratnih prostorih ministrstva, Cankarjeva cesta 5. V tej funkciji je zbral skupino, ki je napisala Slovenski nacionalni kulturni program, takratna vlada Andreja Bajuka ga je potrdila, resorji naslednje vlade pa zavrgli. Med letoma 1993 in 2003 je bil predsednik sveta Borštnikovega srečanja (odstopil zaradi bolezni). Leta 2001 je postal član SAZU, Novi trg 3. Bil je tudi član sveta Drame, Erjavčeva cesta 1, ki mu je uprizorila nekatere drame.«

Bolezen, smrt in pogreb

V zadnjih letih življenja ga je pestila huda bolezen. »Bolehal je za rakom na želodcu in umrl v Kliničnem centru, Zaloška cesta 2. Pred smrtjo ni izrazil želje o obliki svojega pogreba. Pokopali so ga v žari na Žalah, v grobu njegovih prednikov. Ob boleči izgubi se je pokojnikova družina odločila za katoliški pogreb, s kakršnim so bili pokopani Šeligovi ne preveč verni predniki. Obred je opravil upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko. Poslovilni govor je imel pokojnikov prijatelj, pesnik, prevajalec in urednik Niko Grafenauer, nekdo je na pozavno zaigral Ave Marijo. Mašo zadušnico, ki so jo naročili nekateri pokojnikovi prijatelji, je v uršulinski cerkvi Sv. Trojice ob Kongresnem trgu, Slovenska cesta 21, daroval pater dr. Edvard Kovač, ki je z nagovorom mnoge navzoče ganil. Slovenska demokratska stranka, katere član je bil Šeligo od leta 1996, je pokojnika počastila z žalno sejo v dvorani City Hotela (nekdanji hotel Turist), Dalmatinova ulica 15/I. Prav tako tudi SAZU in Društvo slovenskih pisateljev v svojih prostorih. /…/ Njegova zapuščina je shranjena v Arhivu Republike Slovenije, Zvezdarska ulica 1.«

Rudi Šeligo je za svoj literarni opus prejel tri vrhunske nagrade: najprej leta 1970 Nagrado Prešernovega sklada za roman Triptih Agate Schwarzkobler, leta 1989 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in leta 2003 Delovo nagrado Kresnik za roman Izgubljeni sveženj.

Vir vseh navedb v gornjem besedilu je knjiga Literarni atlas Ljubljane. Izšla je leta 2014 v Založbi ZRC s podnaslovom Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Besedilo o Šeligu je na straneh 199–201. Glavni avtor te dragocene knjige je literarni zgodovinar Marjan Dolgan. Njegovo besedilo sem za to časopisno objavo nekoliko priredil, okrajšal sem navajanje naslovov lokacij v Ljubljani; te služijo boljši orientaciji v knjigi, ki je po svoji naravi atlas.